Še enkrat smo izbrali osebnost leta. In še enkrat je v glavni kategoriji, torej tisti, kjer ljudje izbirajo izmed ljudi, od ljudi za ljudi torej, zmagala osebnost, ki dela dobro. Ne marljivo, dobro.
Kar nekaj imen se je že zvrstilo v naborih in v uredništvu jih vedno pretresemo z veliko odgovornosti in obzira do trenutnega časa, dogodkov. Vedno znova ugotavljamo, da ima mesto in Štajerska veliko posameznikov, ki so sposobni v njem in iz njega ustvarjati številne presežke na mnogoterih področjih. Imamo izjemne športnike, znanstvenike, humanitarce, umetnike, poslovneže, vsakič je seznam kandidatov pravzaprav daljši od zahtevanih deset. Zanimivo, bralci v naboru glas največkrat namenijo tistim, ki delajo pravzaprav za druge - Martin Ivec, nekdanji predsednik sindikata delavcev migrantov, Boris Krabonja, humanitarec in profesor, Marko Kocjan - Emkej, ki si je nominacijo prislužil z delom v koronačasu, Saša Krajnc, voditelj, ki se je uprl poizkusom politizacije javne RTV, lani onkologinja dr. Maja Ravnik, ki je opozarjala na stanje onkologije, in letos Mišel Ristov, med reperji bolj znan kot Amo Socialec.
Delate dobro in ponosni smo na vas!
Kaj je vzgib, ki bralce prepriča, da je treba dobrodelnost nagraditi, priznati? Običajno ta, da ti ljudje delajo za druge. Torej nesebičnost. In ker je to Večerov izbor, je to nekako tudi samoumevno, saj je namreč tudi poslanstvo medijske hiše, novinarstva, v veliki meri nesebičnost, posojanje glasu in zmožnosti tistim, ki ne zmorejo vpiti, se boriti sami. In pri tem ostati skromen, če se le da. In v naši hiši poslanstvo vestno izpolnjujemo in ga bomo, če bo le in dokler in do koder je možno. S priznanji, predvsem pa s tem, kar znamo najbolje - razkrivanjem zgodb. Zgodba, zaradi katere je Amo Socialec postal kandidat za osebnost, četudi na podlagi let in let dela, je nastajala v uredništvu Večera. In težko je vedeti, kako bi se končala usoda izbrisanega in obnemoglega, na dno, kaj dno, v klet družbe pahnjenega gospoda, če ne bi bilo socialnega delavca in novinarke, ki ju je usoda prezrtega razjezila. Nekoč je Boris Krabonja dejal - brez vas ni nas, mediji in humanitarci že leta hodijo z roko v roki. Že res, da so marsikdaj in marsikje v pomoč objave na družabnih omrežjih, ampak; bo Facebook pošiljal neprijetna vprašanja pristojnim institucijam, pozival odgovorne k odgovornosti, iskal odgovorne med tistimi, ki kažejo drug na drugega s prstom in še to običajno v krogu? Odstiral zgodbo kritično, a ne kritikastrsko? Najbrž ne.
Pa še nekaj je izjemno pomembno. "Najbrž se živ bog v Ljubljani ne bi zganil, če bi izvedel za krivico, ki se je zgodila gospe iz Malečnika 16a!" je dejala sodelavka, ko sva mleli na to temo. No, Večer se zgane in potem se morajo kdaj zganiti tudi v centrih upravljanja v središču države. Ker mesto spodrezanih korenin potrebuje nacionalne glasilke in potrebuje tudi ogledalo, pred katerim uspešnim ljudem lahko rečemo: Delate dobro in ponosni smo na vas!
