Vojne, davki, inflacija in suša. Da ne bo pomote, tudi slednja je letos globalnih razsežnosti. Izjemen koktajl ob koncu verige v premožnih delih sveta postreže z vse višjimi cenami hrane, seveda ob že predpisanem pribitku, ki ga obvezno uveljavljajo še borzni špekulanti. Pridelek kave v Braziliji je vse slabši, kava vse dražja, vsak člen, od Brazilije do domačega kafiča, pa kakopak zaokroži ceno navzgor. Tako je v "razvitem" svetu. Drugje suša učinkuje dosti bolj preprosto - z lakoto. In ta potem običajno z novimi pritiski, konflikti.
Letošnja suša je izjemna tudi zaradi izjemnih geografskih razsežnosti. V ZDA je zaradi presušitve pašne zemlje cena govedine dosegla rekord, Kitajska, Rusija in Ukrajina, tudi Slovenija pričakujejo občutno nižji pridelek žitaric, Nemčija beleži najhujšo sušo od predvojnega leta 1931. Zgodba se ponavlja na praktično vseh koncih sveta in napovedi ne obetajo izboljšanja, prej obratno. Letošnji suša, vročina in z njo vročinski valovi nosijo še eno pomembno opozorilo - vročina ubija, in o tem se zagotovo ne pogovarjamo dovolj, še več, vztrajno se pretvarjamo, da so vroči dnevi nekaj zabavnega ali vsaj ne tako hudo resnega. Deloma zato, ker so vročinski valovi v podalpski Sloveniji relativno nov pojav, kar dokazujejo tudi meritve temperatur po državi. Še več, ne glede na to, za koliko nam uspe ustaviti podnebne spremembe, bo ta pojav nova stalnica, kažejo klimatološki modeli.
Viška in pomanjkanja vode nikakor ne bi smeli obravnavati ločeno
Suša sicer ni nujno povezana z vročino, je zver dosti bolj tihe sorte, saj lahko nastopi pozimi ali spomladi, sušni stres pa rastline poškoduje veliko prej, kot mi zaznamo recimo posušeno trato pred hišo. Veliko prej. In v tem tiči kavelj. Prebitka vode in pomanjkanja vode nikakor ne bi smeli obravnavati ločeno. Oba ekstrema sta povezana na veliko načinov, in če bi se resno lotili grajenja podnebne odpornosti države, bi se sedaj pravzaprav morali pogovarjati o - poplavah. Naj se sliši še tako nenavadno, a je res. Če smo nemočni glede izginjanja ledenikov, ki so pravzaprav poletni zalogovniki vode, pa so početja, kot so utirjanje rečnih strug v kanale, ki imajo eno in edino nalogo vodo čim prej izgnati z nekega območja, ki smo ga prenatrpali z betonom; neskončno asfaltiranje in krčenje poplavnih in vseh drugih območij, ravnanja, ki se v dneh, v katerih se potimo sedaj, spremenijo v nekaj velikih strelov v koleno. Namakanje že, kakopak, ampak še bolje bi bilo, če bi ohranjali naravna mokrišča. Saj vemo, to so tiste neugledne mlake in močvirja, kjer velikokrat raste, gnezdi ali se kako drugače udejanja kakšna zaščitena vrsta, ki preprečuje s(i)lovit projekt kake še bolj slovite županske garniture. A prav mokrišča so spužve, ki v času pomanjkanja vode oddajajo mokroto v okolje. Za povrh vodo še prečistijo in so biodiverzitetni paradiž. In tega ne zmore noben namakalni sistem. Seveda so v ekstremnih razmerah, v katerih živimo sedaj, tudi namakalni sistemi nuja, delno zato, ker Drave pač ne moremo vračati v meandre, lahko pa preprečimo nove rečne kanalizacije, če želimo ohraniti kolikor toliko zdravo okolje in z njim prehransko varnost. Ekstremi so nam namreč predpisani.
