Stalnica že desetletja. Prenapolnjeni zapori. Kar dviguje pritisk vsem, ki so za rešetkami, jetnikom in njihovim ječarjem. Težko se je sprijazniti, da je treba živeti z omejeno svobodo, po navodilih, ki ti jih dajejo drugi, četudi si si za to kriv sam, saj si prestopil mejo zakona. Če se tvoj življenjski prostor zoži na vsega nekaj kvadratnih metrov, ker je zaradi premalo zaporniških kapacitet skupaj zaprtih več ljudi, kot bi jih moralo biti, postane nejevolja hitro prevelika. Zato postanejo na videz obskurne zadeve, kot so premalo televizijskih kanalov in razkuhani špageti, povod za morebitno eksplozijo. In ko k temu prištejemo še utrujene in upravičeno nezadovoljne nekdanje paznike, zdaj pravosodne policiste, ki jih kronično primanjkuje, in druge uslužbence, ki dejalo z zaprtimi ljudmi, je eksplozivni kotel prav vsak dan pred tem, da se razpoči.
O tem, da potrebujemo nove zapore, se v Sloveniji pogovarjamo že dolga leta. Najprej so stavili na Dob, vsaj kar zadeva moško populacijo. Prenovili so ga, vsaj deloma, a ugotovili, da potrebujemo še več od tega. Tudi ideje o mešanem zaporu so bile. A jih je strokovna javnost zadušila. Zdaj sta rešitvi pravosodnega ministrstva dve: obnovitev ženskega zapora na Igu in postavitev novega moškega zapora v Dobrunjah. A tudi nanju bo treba še nekaj let počakati, če ju morebitno varčevanje in druge prioritete ne bodo potisnile s seznama bodočih investicij.
Jetniško življenje niso počitnice
