Decembra Mariborčani več ne zardevamo. Kar je svojevrstni napredek. Dober okus, roko na srce, ni nekaj, s čemer bi se Maribor skozi desetletja ponašal. Zlasti ne v adventu, ko se mesto ni znalo odločiti, ali bi se lučkasto-stojničast cirkus šlo, ali pa bi v duhu sračjega gnezda na kandelabre obesilo tisto, kar še ni crknilo. In se ga napilo. Prav nič toplo ni bilo pri srcu, ko se je vsa država posmehovala fotografijam naše suhe robe, kovinskega krofa in stožca iz cone somraka, za katerega se je zdelo, da ti bo ponoči požrl dušo.
A snemanje reklame za čarobni pomfri je pustilo posledice. Maribor je advent začel jemati resno. Po novem se predstavlja kot nekakšen rekrutiran bivši huligan, ki si je nadel poškrobljeno srajčko in se pridno počesal na prečko. Gnečasti Dunaj, k sreči, ne bomo nikoli, ne gre pa prezreti, da mesto navdih črpa iz nagrajenih božičnih sejmov, kjer stavijo na nežno starodobno romantiko. Maribor sicer ne bi bil Maribor, če ne bi meščani za prihod v staro jedro potrebovali izgovor, ki je največkrat, na veselje gostincev, koncertna masovka. Zakaj pa ne? Tokratno Petko je pripravil Denis Bende Živčec.