Le vid mu je zelo opešal, slabše sliši in zadnje čase težje hodi, sicer nima posebnih težav, da bi zaradi tega imel kakšno redno terapijo. "Zelo težko berem. Zdaj imam sicer te elektronske lupe, ki mi tekst zelo povečajo, da lahko preberem vsaj naslove, podnaslove, nato preberem več o tistem, kar me pritegne. Najprej pogledam zadnjo stran, zanimajo me tudi osmrtnice, čeprav med umrlimi skoraj nikogar več ne poznam, ker so moji znanci in prijatelji že vsi pokojni," je povedal ob našem obisku in pokazal, kako si s posebno lupo pomaga pri branju Večera.
Ta je del njegove vsakodnevne rutine, "ne bi mogel biti brez časopisa, sem navajen tako". Ker ima do nabiralnika nekaj stopnic, mu Večer večinoma prinese kdo od njegovih. Obvezno tudi rešuje križanke. Tudi tako ohranja kondicijo možganov in pri tem rad pogleda v leksikone. "Čeprav križanka v Večeru ni ravno težka," doda. Prav tako rad bere pisma bralcev, črno kroniko. Nasploh še zmeraj veliko ve, spremlja novice. Kaj pa politika, državna in lokalna? "Ja, zanima me, kaj počne naš župan Arsenovič. Saj Lent je zdaj lepo urejen," še pokomentira prenovo levega nabrežja Drave na Lentu, kar je bilo še do nedavnega predmet razprav občanov.
Skrivali odpornike
Rodil se je 19. septembra 1925 v naselju Hrastje - Mota v današnji občini Radenci mami Barbari in očetu Jožetu, imel je še mlajšo sestro Štefko. Tam je kasneje, ko so se preselili v Maribor, rad preživljal počitnice. A brezskrbnosti je bilo konec, ko je v življenja ljudi posegla druga svetovna vojna. "Tudi v našem stanovanju so se skrivali člani odporniškega gibanja, Slava Klavora in drugi. Gestapo nas je enkrat trojico fantov odpeljal na zaslišanje. Enega so kasneje ustrelili kot talca, drugega poslali v taborišče, mene so izpustili, ker sem bil še mladoleten, star 16 let. Ko sem imel 18 let, pa so me prisilno mobilizirali v nemško vojsko," pove in pokaže sliko visokogorske planote v Kotijskih Alpah, nedaleč od izvira reke Pad. "Spodaj na planoti je bila baza, okoli sami vrhovi na čez 3000 metrih nadmorske višine. Izmenjaje smo hodili gor na postojanko in stražili, da de Gaullove čete ne bi prišle čez," je razložil. Ob zasedbi Italije je nato nekaj časa preživel v ujetništvu, najprej v Modeni, nato v Riminiju. "Od tam so nas ob koncu vojne poslali domov. Najprej smo bili še nekaj dni v Ljubljani, kjer so nas obiskovali predstavniki Rdečega križa. V Maribor sem prišel 8. septembra 1945," pripoveduje.
Zakaj tako natančno pomni datum, ga je vprašala in spomnila vnukinja Jasna Pitamic, ki je bila zraven ob našem obisku in dedka pogosto obiskuje, tudi da mu kaj postori po stanovanju. "8. septembra je Marijin rojstni dan in v Malečniku na Gorci velik praznik. Moja mama je rada hodila tja in je želela, da bi šel z njo. Oče je rekel, kam ga zdaj vlačiš, če je šele prišel. Ona pa je bila tako iz sebe, da bi me tja peljala. Seveda potem nisem šel," je pojasnil Tramšek.
Po koncu vojne je zaključil šolanje na srednji ekonomski šoli, kar je prej prekinila vojna, in odslužil vojaščino. V ekonomski šoli je preskočila iskrica med njim in sošolko Štefko, ustvarila sta si družino, dobila dva sinova - Petra in Bojana. V stanovanjski blok v bližini glavne železniške postaje v Mariboru so se preselili leta 1956 in v njem živi Franček še danes. Približno od takrat je stalno pri hiši tudi Večer.
Oba s Štefko, ki je leta 2004 umrla po težki bolezni, sta bila računovodji. Franček je delal v banki - "najprej je bila to komunalna banka, potem zadružna hranilnica, nato v sem bil v službi družbenega knjigovodstva". Upokojil se je pri 53 letih in s pokojnino je zadovoljen: "Takrat so nam odmerili pokojnino na podlagi desetih najboljših let, povprečje v višini 85 odstotkov." Še zdaj ga spremljajo poklicne navade, skromno življenje, skrbno vodi seznam prejemkov in izdatkov. A je tudi radodaren, zlasti ob praznovanjih ne pozabi pripraviti kuvert z denarjem za svoje. Na praznovanju svojega stotega jubileja je obdaril pravnuke (deset jih ima - sedem fantov in tri dekleta), trije vnuki in dve vnukinji pa že sami služijo, je dejal.
Narava, gibanje, prehrana
V Jakobskem Dolu, v naselju Flekušek, sta s Štefko postavila hišo, ki je še danes zgolj vikend, za oddih v naravi. Skoraj vsak dan ga tja peljeta mlajši sin Bojan in snaha Miška, ki mu vsakodnevno tudi dostavita kosilo. Nekoč se je tja vozil s kolesom, pravzaprav cela družina. Sin Peter spredaj na sedežu, žena Štefka na prtljažniku. Rad je gobaril, igral šah, imeli so vinograd, kuhal je žganje ... Ko je še lahko, je šel vsak dan v Mestni park in do Treh ribnikov na sprehod. "Nazadnje sva hodila z Dragom Jenčičem, nekdanjim sošolcem, njegova žena, igralka, dobitnica Borštnikovega prstana Angela Janko Jenčič, je umrla istega leta kot moja. Zdaj tudi njega ni več," obžaluje Franček Tramšek. Še do lani je hodil vsako jutro na kavo, zdaj več ne zmore.
Zaradi skrbi, da bi se očetu kaj pripetilo, ne nazadnje sta tudi sin in snaha že v letih, so šli na ogled doma starostnikov v bližini njihovega vikenda, kjer bi Franček dobil prostor. Toda njemu je ljubše biti doma. "Tukaj vem za vse, kje imam kaj, tam bi moral vse na novo spoznavati. Je pa res, da bi imel družbo," doda. "Teta pravi, da je najbrž edini stoletnik, ki si vsako jutro sam pospravi posteljo in postori tudi ostalo, na primer pomije posodo. Mi pridemo pobrisat prah in pomit tla, ostalo vse sam naredi," sklene vnukinja Jasna.
Da je treba imeti red, je njegovo načelo za dolgo življenje. "Kadil sem kakšnih 50 let, do okoli 70. leta, sem pa bil ves čas aktiven," odvrne ob standardnem vprašanju stoletnikom, kaj je recept za dolgo življenje. Stalno rutino ima tudi pri hrani. Že vrsto let za zajtrk spije pol litra mleka, poje kruh s kakšnim namazom in ob tem še sadje. Za kosilo ne sme manjkati juha. "Juha je glavna. Za mleko pravijo, da ni zdravo, jaz pa ga pijem že toliko let." Prisega na prehranske dodatke, za kar mesečno potroši okoli sto evrov. "Mislim, da mi pomaga, in če tako mislim, potem mi že," pripomni s humorjem.
Da bi še naprej živel tako vitalno, je želja njegovih bližnjih in drugih sorodnikov, ki so z njim proslavili stoti jubilej v Koblarjevem zalivu, kjer tradicionalno skupaj praznujejo. Odločeni so, da se prihodnje leto spet vsi snidejo. Voščilom ob stoletnici in dobrim željam se pridružujemo tudi pri Večeru.
