V pravi zimski pravljici, ki sta jo zarisala sneg in sonce, se je letos množica pohodnikov- potomci padlih, predstavniki borčevskih organizacij, društev, delegacije političnih strank, predstavniki občin in številni posamezniki vseh generacij, odpravila od Osankarice skozi pohorske gozdove do Treh žebljev poklonit Pohorskemu bataljonu. Ta je padel 8. januarja 1943 potem ko je po izdaji bataljona več kot dva tisoč nemških vojakov obkolilo in ubilo vseh 69 domoljubov, ki so se dve uri in pol srdito upirali številčnejšemu okupatorju. Od leta 1959 je ob nekdanji zemljanki štaba bataljona spomenik, h kateremu so tudi letos položili vence.
Slavnostni govornik je bil letos predsednik vlade Robert Golob, ki je dejal, da se na tem "svetem mestu" spominjamo ene najbolj legendarnih in obenem najbolj tragične zgodbe naše zgodovine. "Padel je cel bataljon, nihče se ni predal, prosil za milost. Toda njihova žrtev ni bila zaman. Njihov padec je sicer pomenil velik udarec za upor na Štajerskem, a obenem je bil neizmerna spodbuda, ki je odpor še bolj podžgala. Po zaslugi partizanov in nikogar drugega, smo Slovenke in Slovenci sami osvobodili svojo domovino in drugo svetovno vojno končali kot del protifašističnega zavezništva svobodnih narodov."
Kaj pa nam sporočajo junaki v današnjem nemirnem času? "Svet je žal spet poln konfliktov in ogrožanj, vojna divja nedaleč od nas, tudi genocid v Gazi se nadaljuje. Mednarodno pravo, ki je najbolj ščitilo prav narode, kot je slovenski, izgublja svoj pomen. Vajeti številnih držav, tudi največjih in najmočnejših, držijo v rokah populistični, avtoritarni politiki in svet postaja vsak dan bolj nevaren. Tudi v Evropi je pojav skrajne desnice vedno bolj pereč družbeni problem. Vidimo ponoven dvig fašizma, simpatizerje nacizma, vidimo desne populiste, ki netijo družbeno sovraštvo. Vidimo vse več nasilja tako med mladimi kot tudi med odraslimi. Slovenija danes še ostaja svoboden liberalni otok sredi razburkane Evrope, a tudi na naša vrata trkajo iste ideologije," se je Golob še navezal na aktualne razmere in zato poudaril, da ni nepomembno, kdo bo vodil našo državo v prihodnje.
"Ni vseeno, ali oblast razume državo kot skupno dobro ali pa kot plen. Ni vseeno, ali spoštujemo zgodovino ali pa jo zanikamo. Niti najmanj ni vseeno, ali gradimo prihodnost na politiki sovraštva ali pa izberemo solidarnost in svobodo," je dejal Golob in še vprašal, kdo je tisti, ki iz dneva v dan širi lažne govorice in lažne novice, kdo iz naše zgodovine ustvarja prepir in delitve, kdo reže glave spomenikom slovenske zgodovine, kdo spet riše svastike in kdo misli, da bo v državi lahko nemoteno širil sovraštvo samo zato, da se bo dokopal do oblasti.
Ob zaključku je še dejal, da se na Osankarici ne zbiramo zaradi preteklosti same, ampak ker nas prav ta preteklost zavezuje, da ostanemo pokončni, branimo resnico, se upremo normalizaciji sovraštva in ohranimo tako državo, ki bo vredna žrtev teh ljudi, ki so tukaj padli za našo svobodo," je dejal in še, da nas medvojni dogodki na Osankarici vselej opominjajo, da svoboda ni samoumevna, zahteva pogum, da se postaviš po robu močnejšemu, kar žal zahteva tudi žrtve, predvsem pa zahteva, da se nikoli ne predamo.
Tudi župan Občine Slovenska Bistica Ivan Žagar meni, da pri zaznamovanju padca Pohorskega bataljona ne gre le za spomin, ampak tudi za opomin za poudarek vrednot, ki so jih borci poosebljali. "Skrb za dom, domoljubje, skrb za skupnost, kar je še kako aktualno v današnjem času. Sicer se dogaja v drugačnih okoliščihah, a so te vrednote še kako na preizkušnji, za ohranitev Slovenije in slovenstva," je dodal Žagar in povedal, da pri organizaciji slovesnosti poleg občinskega Zavoda za kulturo zelo pomaga Slovenska vojska.
Spominu na padlega očeta Alfonza Šarha in tri brate (Vančka, Pepčka in Lojzeka) se je z družinskimi člani prišla poklonit tudi Jelka Šarh. "Prvič sem prišla sem po koncu vojne, potem ko smo prišli iz taborišč, leta 1948. Nato sem prihajla skorajda vsako leto, ko sem le lahko. Da obujam spomin na brate, ki so morali že tako mladi to doživeti in umreti. Zlasti Vanček, ki je imel šele trinajst let," je povedala 91-letnica ob kamnitem obeležju, ki stoji na mestu, kjer so padli njeni bližnji. Avgusta leta 1942 so Nemci njeno mamo skupaj z osmimi otroki odpeljali v Celje, da so jih nato deportirali v taborišča. Mama je bila že nekaj mesecev ena od številnih ubitih v Auscwitzu. Trije bratje pa so uspeli med transporti pobegniti iz Frohnleitna pri Gradcu ter se nato konec leta 1942 priključili očetu v boju proti okupatorju na Pohorju, kjer so torej v začetku leta 1943 padli. Po koncu vojne je tri preostale otroke k sebi vzela teta v Mariboru, Jelka je z bratom ostala pri stricu v Rušah, kjer živi še danes.
"Vesel sem, da toliko ljudi pride obiskat Osankarico, ker jo spoštujejo. Nekaj pa morajo vsi vedeti in sicer, da smo Pohorci ena posebna vrednota v državi. Mi ne bomo popuščali in bomo strogo stali ob strani našim vrstnikom in potomcem, da bi bili tako dobri kot so bili naši predniki, če se bo le dalo," je poudaril Srečko Šarh, vnuk Alfonza Šarha, nečak ostalih treh padlih. V njihovi družini bo ta zavednost gotovo še ostala. V velikem številu so se tudi tokrat prišli poklonit njihovim: "Tako kot se tudi spodobi za eno pravo družino. Ker ta družina pa je naprej pohorska, potem pa slovenska," je poudaril. Ob aktualnih razmerah v državi in širše izraža "veliko žalost." "Toliko imamo danes izobraženih ljudi, potem pa ko spregovorijo, vidiš, da je to vse prej nekaj drugega," je še dodal Šarh.
