Ivana Tuška, upokojenega arheologa, konservatorja svetnika, priljubljenega Ptujčana, našim bralcem ni treba posebej predstavljati. O njem govori njegovo delo in številni znanstveni članki, ki jih je objavil v Arheološkem vestniku, Časopisu za zgodovino in narodopisje ter v mnogih občinskih zbornikih in monografijah. Je tisti slovenski arheolog, ki je odkril zadnji, peti ptujski mitrej. S tem odkritjem in izjemnim raziskovalnim opusom je postal ne samo ptujska, pač pa slovenska arheološka legenda, čeprav sam rad pripomni: "Nisem nobena legenda, pač pa so legendarne najdbe."
Ivan Tušek, za prijatelje Pajo (to ime se ga je oprijelo že v prvem letniku ptujske gimnazije, ko je ušpičil eno dijaško in mu je profesorica dejala: "Kako si to upaš, ti mali Pajo."), je vrhunski poznavalec rimske zgodovine, ptujske še posebej. Ta čas dobro pozna in dobesedno stresa iz rokava mnoge manj znane zgodovinske paberke. Znanja mu ne manjka, optimizma in dobre volje na jesen življenja pa tudi ne. Je iskrivi in srčni sogovornik, včasih tudi šaljiv in je še vedno najboljši živi učbenik rimske zgodovine. Tudi za tiste, ki nam ta ni popolna neznanka. Kot arheolog je pustil trajne in globoke sledi, odkritja je tudi predstavljal znanstveni in širši javnosti - in pero mu še zdaj lepo teče. Njegovi članki in znanstvene razprave pritegnejo široki krog bralcev. Sodi med najboljše poznavalce rimske vojske, ki ga je pritegnila že med študijem arheologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Najbrž ne slučajno, saj si je kot gimnazijec nekaj časa srčno želel oditi v mornariško vojaško službo. Diplomiral je z nalogo Rimsko orožje v Poetovii leta 1977. Sedem let je bil učitelj na osnovni šoli v Podlehniku in na ta čas ima še danes lepe spomine. Od leta 1975 do upokojitve 2008 je delal kot arheolog konservator na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine v Mariboru. Poleg neutrudnega dela na terenu, ki mu je bilo v največje zadovoljstvo, je napisal in izdal dve zanimivi in poučni knjigi: Rimska vojska v republiki in cesarstvu ter Arheološki kamniti spomeniki v zvezi z rimsko vojsko. Velja za enega najboljših poznavalcev rimske vojske na Slovenskem in ima v malem prstu vojaški ustroj rimskega Ptuja.
Pajo je bil tudi med ustanovnimi člani Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra v Mariboru, njegov drugi tajnik in od leta 2008 do letošnjega volilnega občnega zbora društveni praporščak. To vlogo je sprejel nadvse častno in odgovorno in jo opravljal z velikim spoštovanjem. Kot poznavalec zgodovine rimske vojske namreč dobro ve, kaj pomeni biti praporščak (zastavonoša ali lat. vexillariles). Beseda prapor je staroslovanskega izvora in pomeni zastavo. "Prapor (zastavo) ima vsaka vojska in njene bojne enote, pod njim gredo vojaki v boj pogumno in častno ter pod svojim svetim praporom častno zmagajo in pod njim pustijo tudi svoja življenja. Izguba bojnega prapora, pod katerim so se bojevale enote, je bila vedno v zgodovini sramota. Vse praporščake so pred bitko pregledali poveljniki bojnih enot in jih z nagovori vzpodbudili k pogumu, žrtvovanju in končnemu zmagoslavju," pripoveduje Tušek. Prapor je vedno nosil tisti vojak, ki se je v boju ali kako drugače odlikoval in je dolžnost praporščaka sprejel z veliko častjo. "V rimski vojski so smeli nositi prapor le najbolj pogumni in v bitkah odlikovani legionarji, ki so bili poleg najvišjih vojaških poveljnikov tudi najbolj varovani vojaki. Vedno so stali v prvi vrsti skupaj s stotniki (centurioni) bojnih enot. Praporščaki so bili vedno na čelu enote tudi med paradami, ne samo v bitkah, pač pa tudi pohodih in slovesnostih. In da ne pozabim, praporščak je bil v preteklosti najvišji podčastniški čin, danes je to v Slovenski vojski višji štabni praporščak," še pojasnjuje.
Sam je kot prvi in zdaj že častni praporščak Domovinskega društva generala Rudolfa Maistra Maribor to vlogo opravljal ponosno, kot vsi praporščaki skozi zgodovino. Prapor je ne samo simbol bojnih vojaških enot, pač pa tudi organizacij in društev. Vsak praporščak mora biti skromen, iskren, časten in pošten vojak ali državljan. Gre namreč za veliko zaupanje, ki ga ne sme nikoli izneveriti. "V društvo me je pritegnil moj največji prijatelj Aleš Arih. Društveni prapor sem vsa leta nosil izredno častno in ponosno. Bil sem na vseh društvenih prireditvah, na zborovanjih in državnih proslavah. Neizmerno sem ponosen, da sem nosil prapor društva, ki je poimenovano po vojaku, generalu, domoljubu in pesniku Rudolfu Maistru – Vojanovu. Ta je svoje življenje zastavil za ideale domoljuba in za ohranitev njemu ljube in nam vsem drage celovite slovenske dežele ob severni meji v usodnih letih 1918/1919. Ubranil je slovenski Maribor in slovensko Štajersko. Kot dolgoletni in zdaj častni praporščak bi rad javno izrekel upanje, da bomo slovensko domoljubje nenehno krepili in da bomo v slovenskem prostoru južno od Karavank še naprej govorili slovensko in pisali v našem materinem, slovenskem jeziku," je sklenil razmišljanja Ivan Tušek – Pajo.
Med klepetom se nama je pridružil še Aleš Arih in se pošalil, da si prijatelje vedno izbiraš sam in da sta s Pajom postala na spontani način nerazdružljiva in iskrena prijatelja za vedno. Ali, kot ju je označil akademski kipar Viktor Gojkovič, "postala sva dve trupli z eno glavo". Več kot 30 let sodelujeta pri organizaciji in izvedbi številnih planinskih in drugih ekskurzij in vedno najdeta skupni jezik. "Najino prijateljstvo temelji na zaupanju, medsebojnem spoštovanju in na Pajovem karakterju. Odkar ga poznam, je velik poštenjak, pokončen in častni mož. Ko so po letu 1990 mnogi ljudje na veliko metali partijske izkaznice v koš za smeti in na mize, Pajo tega ni storil, ker je bil vedno iskren in pošten komunist, ki je spoštoval in zagovarjal dialog in strpnost med različno mislečimi, solidarnost, demokracijo in temeljne človekove pravice in svoboščine. Nikoli se ni obračal po vetru in iskal političnih privilegijev, kar je bil, je ostal - in zato je najino prijateljstvo res nerazdružljivo," je brez dlake na jeziku dodal Aleš Arih, od letos častni predsednik DDGRM Maribor.
