Sodi v družino javork (Aceraceae). Najbolj razširjeni in poznani so pahljačasti javorji, ki imajo več kot 300 sort. Zrastejo lahko v obliki večjega grma ali manjšega drevesa s kratkim deblom in pokončno razprto krošnjo, ki doseže višino od tri do sedem metrov z obsegom med dvema in tremi metri.
Majhni rdečkasto škrlatni cvetovi tega izjemnega drevesa se razvijejo spomladi. Listje tega drevesa, ki je našlo svoje mesto v publikaciji Hortikulturnega društva Maribor z naslovom Vodnik po izjemnih drevesih v mestnih parkih Maribora, je čez leto zelene barve, v jesenskem času pa nas razveseljuje s svojimi živo rdečimi barvami. Ima izrazito plitve korenine, kar pomeni, da mu ustreza polsenčna lega na svežih ali vlažnih dobro prepustnih in rahlih tleh.
Javorji se večinoma razmnožujejo s semenom, njihove sorte pa se cepijo. Po slovenskih vrtovih se je sicer razširil tako imenovani Acer palmatum Atropurpureum, ki ima listje zmeraj rdeče. Poznani so številni kultivarji (različice) javorjev, ki so zaradi velike okrasne vrednosti zelo popularni med hortikulturniki in nosijo zveneča imena, na primer Bloodgood, Moonfire, Burgundy Lace, Sherwood Flame, Crimson Queen, Red Pygmy itd.
Drevo, staro 126 let
V središču Maribora imamo vsaj dva zelo lepa primerka javora. Pahljačasti javor je osrednje drevo v Mestnem parku oziroma v japonskem vrtu parka, ki ga je leta 1952 zasnoval arhitekt Ljubo Humek, avtor osrednje promenade v tem mariborskem parku. Drevo je bilo posajeno kmalu po drugi svetovni vojni, je štiridebelno, v žledolomu leta 2014 pa se je eno od debel zlomilo. Iz njegovega svetlega lesa je inženirka lesarstva Mirjana Kumer izdelala pručko, ki je sedaj del njene zbirke več kakor sto štiridesetih pručk. Z zbirko kandidira za vpis v Guinnessovo knjigo rekordov. Javorji te vrste, ki dosežejo častitljive starosti, so lahko bolj široki kot visoki.
