Pred tremi leti sta Ruth Banko in Daniel Perissé prodala hišo v Buenos Airesu, napolnila kovčke in z otroki prišla v Slovenijo. "Odraščala sem ob njihovem pripovedovanju o svoji domovini. Med deželama so potovala pisma, ki so pripovedovala o vsakdanjih dogodkih in ohranjala tesen stik kljub razdalji," Argentinka začne pogovor. Šoloobvezni otroci so poleg španščine govorili nemško, zato so se prvo leto nastanili v bližini Celovca, kjer še danes vsi trije (Boris, Mirko in Katja) obiskujejo gimnazijo, ob koncu tedna pa se vračajo v Maribor, kjer so našli svoj dom sredi narave.
"Očetovi stari starši so iz Moravskih Toplic in so emigrirali v Buenos Aires v letih 1929 in 1938. Tam se je rodil moj oče. Mamini stari starši, ki so prihajali iz Puconcev in Pečarovcev, so emigrirali v Urugvaj (Montevideo) v letih 1929 in 1930, tam se je rodila moja mama. V Montevideu sta se moja starša spoznala, nato naselila v Argentini, kjer je moj dedek ustanovil kovinskopredelovalno tovarno, ki je dajala delo številnim priseljencem," o svojih prednikih pove Ruth, ki ne pozabi poudariti "jaz sem prava Slovenka." V Argentini in Urugvaju so namreč priseljenci različnih narodnosti začeli ustanavljati klube in kulturna združenja, da bi ohranili svojo tradicijo, si medsebojno pomagali.
"Med Slovenskim prekmurskim društvom v Buenos Airesu in Prvim slovenskim prekmurskim društvom v Montevideu je potekalo moje otroštvo. Slovenska tradicija se je ohranjala in bogatila v stiku z drugimi kulturami. Nekateri priseljenci so sanjali, da se bodo enkrat vrnili v domovino," pripoveduje Ruth. Ko jih je med študijem obiskala sestrična iz Slovenije, jo je to spodbudilo, da se je prijavila na seminar iz ekonomije v Sloveniji, ne le zaradi napredka pri študiju na Fakulteti za ekonomske vede Univerze v Buenos Airesu, temveč tudi, da se približa svojim koreninam. Naučila se je slovenskega jezika in nato so uvedli pouk slovenščine tudi v društvu v Argentini. Svoje izobraževanje je dopolnjevala na področju uprizoritvenih umetnosti, v gledališču in petju. Tango, osrednji izraz argentinske identitete, pa je bil le nadaljevanje, ki povezuje glasbo, interpretacijo in odrsko prisotnost.
"V Slovenskem prekmurskem društvu sem delovala tako v organizacijski kot umetniški sferi. Obiski slovenskih umetnikov, kot so Vlado Kreslin, skupina Marko Banda, novinarjev Štefana Celca in Mihe Anzelca, avtorjev dokumentarca o slovenski emigraciji, v katerem je aktivno sodelovala moja družina, pa so še dodatno okrepili to vez. V zadnjih letih se je društvu pridružil Daniel Perissé, s katerim sva izvajala predstave o migracijah in tangu," pripoveduje. Perissé je tretja generacija argentinskih potomcev francoskih priseljencev in je razvil umetniško kariero kot igralec, pevec, pisatelj in dramatik. Je ustanovitelj in direktor gledališča La Voltereta, kjer je več kot 25 let poučeval in režiral. "S svojimi uprizoritvami sva izvajala mednarodne turneje, pri čemer sva opazila velik interes za tango, folkloro in argentinsko kulturo kot tudi kulturo priseljencev," razlaga Ruth.
"Ta pot nas je končno pripeljala v Slovenijo, brez vnaprej določenega načrta. Kakor da so nas dogodki sami peljali k emigraciji, da bi delila in širila živo kulturo. Vsi nosimo priseljenski in radovedni duh, lačni izkušenj in sanj. Tango, kulturna dediščina človeštva, nas vabi, da prehodimo dušo, ki je ustvarila ples in pesem," je dodal Daniel Perissé, ki je danes srečen v Sloveniji. Najprej so se iz 14-milijonskega Buenos Airesa preselili v naselje Mala Loka v Veliki Loki, kjer so živeli dve leti. Kasneje sta odkrila, da je bila v gradu Mala Loka desetletja šola, pred kratkim pa se je ponovno odprl za umetniške projekte in ustvarjalce: "Kakor da nas je prostor povabil, da dodava svoj glas k živi kulturni tradiciji. Grad ima krožno kapelo z izjemno akustiko. Tam sva začela ustvarjati, vaditi in deliti naše kulturne dejavnosti, poučevati tango in izvajati predstave za predstavitev argentinske kulture poleg delavnic in izobraževalnih koncertov."
Za svoje delo sta prejela priznanje ministrstva za kulturo in ta podpora je bila ključna za razvoj njunega projekta Glasba, migracije in srečanje. Danes imata oba status samozaposlenega v kulturi in veliko nastopata, se predstavljata po Sloveniji. "Sodelovala sva z lokalnimi umetniki z različnih kulturnih področij: pri predstavitvah knjig, odprtju razstav, prvič izvedla tango v slovenskem jeziku. Projekt sva ponudila v knjižnicah, šolah, domovih za starejše, muzejih, kulturnih domovih in v centru za izobraževanje in kulturo. S srednješolci sva obravnavala teme, kot je Ženska borka v Latinski Ameriki. Srečna sva zaradi vseh teh priložnosti," je navdušena Ruth, ki ji med pogovorom prikimava Daniel, njemu slovenščina še dela preglavice, zato doma govorijo špansko.
"Tango, ples argentinskega in urugvajskega izvora, je vpisan na Unescov seznam svetovne nesnovne kulturne dediščine. To pa ni le ples ali glasba, je simbol družbene zgodovine reke Rio de la Plata, kjer so se prepletli evropski priseljenci, afrodedenci, kreoli in domorodci. Naš repertoar vključuje tudi folkloro iz različnih regij Argentine. Dober primer, kako se lahko tuja tradicija ponovno opredeli v novem kontekstu, je šotiš, ki izvira iz češkega plesa 'schottisch', ki so ga v argentinskem okolju oblikovale priseljenske skupnosti. Podobno sotiš iz Prekmurja, vpisan v nacionalni register nesnovne dediščine, ohranja svojo identiteto v lokalnih tradicijah. Ta primer kaže, kako lahko migracijski ples pridobi nov pomen drugje, hkrati pa ostaja izviren, kar kaže na kulturne mostove med Evropo in Ameriko," pojasnjujeta Ruth in Daniel, ki živita za tango.
"Migracije in preseljevanje so bili prisotni skozi zgodovino in še danes predstavljajo izzive: kako vključiti drugačnost, ne da bi izgubili svoje? Naše sporočilo je jasno. Kultura ni statična lastnina, temveč živ proces. Migracijske korenine lahko ustvarijo nove fuzije, kjer se tradicija obnavlja, ne da bi izgubila identiteto. Glasba in ples, jedro vsake kulture, postaneta sredstvo za sobivanje, medsebojno priznanje in spoštovanje. Naš projekt izhaja iz strasti do teh melodij in želje pokazati, da kultura združuje. Glasba je nastala na stičišču migracij in sobivanja različnih identitet in njena moč je v tem, da pokaže, da se po njej razlikujemo, hkrati pa nas povezuje, opominja, da smo vsi del tega kulturnega dialoga," še obrazloži Ruth.
