Ko sta si Betka in Pavel Križovnik (sedaj je že pokojni) iz Starš ustvarila družino, je bilo njuno življenje polno radosti, načrtovanj. Leta 1970 se jima je rodila hčerka Anamarija, pet let za tem hčerka Helena. Devet mesecev po rojstvu pa jih je presenetila možganska krvavitev pri Heleni. A številne preizkušnje, skrb za Heleno, so pogumno premagovali z ljubeznijo in požrtvovalnostjo. In letos so v domačem kraju praznovali Heleninih 50 let.
"Z njenim rojstvom se mi je izpolnila velika želja, saj sem dobila sestrico," pripoveduje Anamarija Smonkar, po poklicu diplomirana medicinska sestra, ki svoji sestri vseskozi stoji ob strani. Pet let je tudi že njena osebna asistentka, za kar ji je mama Betka Križovnik neizmerno hvaležna. Brez nje in sedanjega moža Poldija si sedaj, ko je že sama v letih, težko predstavlja, kako bi skrbela za celotno družino.
"Nevrokirurg Matej Lipovšek, ki je operiral Heleno, nam je dajal upanje, da bo vse v redu. Nato jo je spremljal do njenega petega leta starosti, svetoval, da obiskuje razvojno ambulanto ter OŠ Gustav Šilih, kjer je bila do 21 leta vključena v program izobraževanja," razloži Anamarija. Dve leti je obiskovala Varstveno delovni center Polž v Mariboru. Po Betkini upokojitvi so pričeli udejanjati idejo o ustanovitvi VDC v Staršah. "Skupaj s socialno delavko Sabino Kelc smo začele to udejanjati. Obiskale smo vse osebe s posebnimi potrebami v naši občini, saj smo potrebovale določeno število uporabnikov. Da je sedaj naš VDC Murenčki že na poti k polnoletnosti, smo neizmerno hvaležni pokojnemu župniku Rudiju Koželniku, ki je dal preurediti župnijske prostore za potrebe VDC, tudi številnim dobrotnikom, Kolpingovi družini iz Slivnice, Medobčinskemu društvu Sožitje Maribor, Občini Starše in Nadškofijski Karitas Maribor," še pove ob našem obisku, med katerim je Helena sestavljala puzzle, okrog vratu pa je nosila pisano verižico, ki so ji jo ob 50-letnici podarili prijatelji Murenčki. Pogovoru je skrbno sledila, vse razumela in tudi kaj dodala. Prisotna je bila tudi njena asistentka Sabina, s katero imata pristen odnos.
Helena rada deli objeme in tople pozdrave, sta izpostavili tudi Betka in Anamarija: "Je velik dobrovoljček, zelo vztrajna, potrpežljiva in vedno znova nas preseneti z neverjetnim spominom. Navajamo jo tudi na samostojnost, sama se pripravi za spanje, izbere dnevna oblačila, dodatke, izrazi željo za aktivnost, zavzeto sodeluje pri toaleti, pri načrtovanju jedilnika, z invalidskega vozička se sama prestavi na stopniščno dvigalo in je odlična sopotnica na vseh poteh. Zelo rada ima mlade, v sebi nosi otroško dušo."
Družina je preizkušnje lažje premagovala tudi s pomočjo mednarodnega duhovnega gibanja Vere in luči, katerega so člani že več kot 30 let. Srce in duša skupin so njihove drage "lučke" oziroma osebe s "posebnimi darovi". "Smo člani skupine pri Sveti Magdaleni v Mariboru, naš duhovni pomočnik je pater Franc Kejžar, ki je poosebljena zemeljska dobrota." V Sloveniji je že več kot 40 tovrstnih skupin, kjer so si v medsebojno oporo. Ob rednih mesečnih srečanjih Heleno še posebej navdušujejo vsakoletni duhovno-počitniški tedni, predstavitve po župnijah in različna romanja. Rada gre tudi v zdravilišče Strunjan, kjer krepi svojo vitalnost. "Med mnogimi prijetnimi dogodki se vedno znova razveseli počitnic na našem vikendu v Doliču in Jokfesta, kjer žura s sestričnami in bratranci," povesta njeni najbližji.
Seveda se je v težkih trenutkih pokazal predvsem pomen močne povezanosti družine. "Pomagali so nam tudi bližnji sorodniki, sosedje in prijatelji. V veliko pomoč nam je bila fizioterapevtka Majda Benič, h kateri je Helena tedensko hodila na nevrofizioterapijo." Vaje so nato izvajali tudi doma, obiskovali ptujske toplice, saj je voda Heleni zelo pomagala. Da je Helena usvojila sedenje, je trajalo štiri leta, da se je postavila na noge, pa osem. "Tudi finančno je bilo za nas izjemno težko. Na začetku smo morali prodati avto, gradili smo hišo, mama je bila veliko v bolniškem staležu. Na terapije smo hodile z avtobusom, mami sem pomagala nositi culico z vsemi potrebnimi stvarmi. Vse to se nam je bogato obrestovalo. K napredku je veliko pripomogla Helenina vztrajnost, spodbujala nas je njena neizmerna volja. Bila je naša junakinja, vsem za vzgled," še pove Anamarija.
Njen letošnji jubilej so zaznamovali v velikem slogu. "Praznovanje smo pričeli z zahvalno sveto mašo, ki sta jo darovala draga prijatelja jezuita, pater Kejžar in pater Marjan Kokalj iz Ljubljane. Sooblikovati jo je pomagala naša cenjena 'lučkarska' družina Mlinarič. Še posebej smo bili počaščeni, da se je maše udeležil tudi zdravnik Lipovšek. Mami se je milo storilo, ko je povedal, da se spomni Helene še kot male štručke," pripoveduje Anamarija. Veseli so, da so prišli tudi drugi, ki so na kakršenkoli način pomagali, sodelovali pri Heleninih terapijah in negi.
Po prihodu iz cerkve so zbrane pozdravili kurenti. Družabni del dogodka pa je bil nato v gasilskem domu v Staršah, kjer so Heleno presenetili Čuki, njen najljubši ansambel. "Z nami ostaja njihova pesem: Cel svet imaš na dlani, vse lahko dobiš, vedno bom na tvoji strani, ko si zaželiš."
Družina Križovnik je hvaležna vsem za vsako pomoč. Veliko jim pomeni tudi osebna asistenca. Čeprav se je na tem področju veliko naredilo, ostajajo še vrzeli, za katere si želijo, da se izboljšajo, da se ustvarijo pogoji, ki bodo v prid tako uporabnikom, kakor izvajalcem osebne asistence. Hvaležni so občini Starše, zlasti županu Stanislavu Greifonerju, za pomoč pri nabavi stopniščnega dvigala, da je Helena še bolj samostojna.
Sicer pa jim največ pomeni, da jim je z velikim trudom, neizmerno ljubeznijo Heleno uspelo obdržati v krogu družine. Ona je zanje tudi "kažipot, kaj vse se da v življenju narediti, da ni ovire, ki se je ne da premagati."
