Grema na kafe z Lidijo Fingušt, slaščičarko na Bobu leta: Najprej jemo z očmi, šele nato okušamo

Da v slaščičarni Pika Nogavička na Hočkem Pohorju pečejo najboljše princeske, potice in torte, nam je prišlo na uho. Poklicali smo Lidijo Fingušt, ki je pred dvaindvajsetimi leti ustanovila priljubljeno slaščičarno na obronkih Pohorja, in jo povabili na pogovor. Hitro nam je izdala, da bo tudi letos, kot že večkrat poprej, poskrbela za sladkosnede na prireditvi Bob leta, kar je še en razlog več, da se 1. aprila odpravite v SNG Maribor. Dobili smo se v Mega baru v Hočah, pila je čaj.Kaj bo Pika Nogavička pripravila za letošnji Bob leta? Spomnimo se, da ste za 20. obletnico leta 2019 pripravili torto velikanko."Vsako leto do zdaj smo naredili torto, tokrat gremo v drugačen koncept, pripravili bomo minjon sladice, majhne torte, primerne za en grižljaj, ki jih imamo tudi sicer v ponudbi. Veliko vrst teh sladic imamo, odjemalci jih imajo zelo radi, ker so pripravljene po domačih, klasičnih metodah, po čemer smo prepoznavni. Tista predkoronska torta ob jubileju pa je bila za nas velik projekt, ker nismo podjetje, ki bi takšne slaščice peklo redno, kot to počnejo večje slaščičarne. Na več kot 500 kosov so razrezali to torto, v njej je bilo več kot 550 jajc in 50 kilogramov malin. Ker je bila torta v enem kosu, je bila že logistika zapletena, potrebovali smo dovolj velik podstavek, morali smo jo prepeljati s primerno velikim transportnim hladilnikom ter prenesti do dvorane. Radi delamo za prireditev Bob leta."Niso pa samo torte tiste, po katerih ste znani v slaščičarni Pika Nogavička."Res je, delamo raznovrstne piškote, tudi zdrave slaščice s piro in ajdo pripravljamo. Največji poudarek dajemo izdelkom iz lokalnih proizvodov, kolikor se jih pač da dobiti. Ohranjamo recepture iz preteklosti, imam zvezek receptov mojih babic in žensk, ki so imele recepte še napisane na roko, ko ti niso bili dostopni na spletu. Teh zadev ne digitaliziram, zato je zabavno, ko imamo kakšne predstavitve, pa ljudje v roke dobijo knjige in zapiske, ki niso ravno primerne, da jih pokažemo ali poslikamo, saj so v njih kuharski madeži od surovin - od čokolade do mastnih odtisov. Zato včasih tudi kaj zapisanega zbledi. Pol recepta je v teh zapisih že na papirju v obliki surovin, haha. Najbolj pa slovimo po poticah. To je naša hišna, generacijska zgodba, ker konstantno ohranjamo kakovost, kupujemo domače orehe."Prav v tem času, pred veliko nočjo, bo najbrž povpraševanje po poticah največje."To je sladica, na katero skoraj vsi Slovenci prisegamo in predstavlja bogato obloženo velikonočno mizo. Pred veliko nočjo nas obišče res veliko ljudi, tudi tisti, ki se sicer k nam na Pohorje ne zapeljejo pogosto, ampak pridejo recimo dvakrat na leto - za božič in veliko noč. Slovenska tradicija je, da se za ta praznika sladkamo s potico. Receptov za potico ne skrivamo, tudi v Večeru ste naše recepte že objavili, ker gre za sladico, ki je narejena z dušo in je naša, slovenska. Pred veliko nočjo ročno zmeljemo do tone in pol orehov. Pravilo je, da morajo biti orehi za dobro potico ribani. Včasih imamo težavo, kako pridobiti toliko lokalnih orehov, če je letina slaba. Vedno se borimo, da dobimo čim bolj kvalitetne orehe iz našega okolja. Je pa bilo včasih s tem lažje, ko zakonodaja ni bila tako zapletena, saj so lokalni kmetje lahko prodajali svoje orehe. Danes vsi ti kmetje ne izdajajo računov za svoj pridelek in nakupa na tak način ne moremo izvesti. Ponosna sem na tradicijo, ki smo jo v teh 22 letih delovanja vpeljali, da naša potica potuje do različnih slovenskih veleposlaništev v tujino. Ker smo majhna slaščičarna, težko vlagamo v svojo prepoznavnost, zato se dobra beseda o Piki Nogavički širi preko ljudi."Naročili ste čaj. Katero slaščico priporočate ob kavi?"Čaj pijem, ker sem zjutraj eno kavo že spila in ne želim pretiravati s kofeinom, sicer pa uživam ob kavi. Ob kavi priporočam piškot, na pogovor sem vam prinesla ajdove piškote z maslom, ročno so izdelani, energetsko so polni tudi zaradi dodanih kosmičev, orehov in čokolade. Ajda pa je najlažje prebavljiva moka. Ponosna sem, da imamo veliko slaščic tudi za ljudi, ki morajo paziti, kaj pojedo. Slaščice ne veljajo za zdrava živila, zato se trudimo, da uporabljamo zdrava naravna sladila. Recimo tapioko, sladki krompir, iz katerega pridobijo med, ki ga kupujemo v ekološki prodaji. To naravno sladilo uporabljajo diabetiki, s tem se izognemo uporabi sladkorja."Torej tudi slaščičarji sledite trendom, ki narekujejo bolj zdravo prehrano. Za sladice je pomemben tudi videz, kaj pa cena?"Sledimo trendom, nismo pa podvrženi temu, da bi ponudbo prilagajali glede na to, kaj počne konkurenca. Pri nas gre za rokodelstvo, za obrtniško dejavnost, zaposlenih imamo šest pridnih in predanih ljudi, a ne zmoremo proizvesti toliko sladic, da bi prodajali po večjih trgovinah, nimamo takšne proizvodnje. Kar proizvedemo, večinoma prodamo doma, v svoji majhni lepi trgovinici. Moramo biti kar pridni, da lahko družinsko podjetje deluje. Mož je diplomirani inženir živilske tehnologije, jaz sem po poklicu slaščičarka, tako se lahko dopolnjujeva po znanju in zgodbi. Tudi hčerka, ki je arhitektka, pomaga z ustvarjalnostjo in nam stoji ob strani z dizajniranjem. Videz slaščic in podoba znamke sta zelo pomembna, ker najprej jemo z očmi, šele nato okušamo, cena pa tako nikdar ni v ospredju. V naši strategiji nikdar ni bilo razmišljanja o cenah konkurence in tega, kar počnejo drugi, ker je pri nas v ospredju kakovost. Ponosna sem, da smo se kljub težkim začetkom, ko najprej nismo bili prepoznavni, obdržali že 22 let. Vsa leta ustvarjanja imamo konstantno ekipo, ti ljudje so začutili mene, jaz njih, ustvarjamo pa s srcem in dušo. V slaščičarstvu je treba delati s srcem, ker se to pozna na proizvodih. Z vsakim izdelkom smo povezani več ur, da pride do kupca. Veliko mi pomeni, da so izdelki lepi. Če je kdaj prepir v hiši, je to zato, ker nekaj ni narejeno, kot sem si zamislila."Kako pa se soočate z rastjo cen surovin?"To nas je finančno zelo prizadelo, cene živil so drastično narasle. Če bi mi izdelke podražili za toliko, kolikor so zrasle cene živil, kupcev ne bi bilo. Zanimivo pa je vprašanje, kaj je vplivalo na ta dvig cen, ker zdaj opažamo, da se nekatere cene znova nižajo. Cene za mlečne izdelke in olje so bile pretirane, zdaj te padajo. Zakaj so torej cene šle gor? Razmišljanja o tem so zelo zanimiva, pravega odgovora pa ni."Vaša trgovina je na poti na Pohorje. Je ljudi na Pohorju vedno več ali manj?"Včasih je bilo Pohorje zagotovo bolj frekventno, kot je danes, to vemo iz prve roke, ker se nahajamo tik ob cesti, ki vodi na hrib. Več poudarka bi moralo biti na tem, da bi se Pohorje bolj razvijalo, da bi imeli ljudje tam kaj početi in doživeti. Zelo se pozna, da dogajanja ni veliko. Saj pozimi so smučarji, ki se ustavijo tudi pri nas, poleti je tudi nekaj turizma, a možnosti je veliko več. Marsikdo reče: 'Zakaj bi šel na Pohorje, saj nimam kam sesti, da bi kaj pojedel, če je vse zaprto.' Zato tudi pri nas kdo omeni, da bi spil kakšno kavo, pa žal nimamo te ponudbe, ker v začetku lokala nismo načrtovali."Zakaj v vaši ponudbi ni pohorske omlete?"Pohorska omleta je posebna sladica, ki mora biti servirana takoj, ko je narejena. Če omleta stoji dalj časa, ni več takšna, kot je takoj po pripravi. V njej so borovnice, ki se sčasoma razbarvajo. Biskvit mora biti svež, kar pa ni mogoče, če jo nekdo kam pelje, sploh pa ni ista naslednji dan. Stepena sladka smetana, ki je posuta z brusnicami ali borovnicami, tudi ni ista takoj po pripravi ali nekaj ur kasneje. Če bi imeli lokal, bi pohorsko omleto zagotovo ponujali. Iz spoštovanja do pohorske omlete, ki mora biti dobro pripravljena in servirana takoj, je v Piki ne delamo."Kakšne so vaše želje za Maribor?"Zadovoljna bi bila, če bi Pohorje zaživelo ne le s posameznimi dogodki, ampak s stalno ponudbo in vsebinami. Koče, ki so na Pohorju, ne morejo biti aktivne, če ni možnosti za ljudi, da bi tja prihajali več in bolj redno. Ko grem po svetu ali po Sloveniji, vidim, da imajo takšne lokacije, ki so primerne za celoletni turizem, večji razpon kvalitetne ponudbe turizma, da ta lahko živi." Pred veliko nočjo ročno zmeljemo do tone in pol orehov

Grema na kafe z Lidijo Fingušt, slaščičarko na Bobu leta: Najprej jemo z očmi, šele nato okušamo

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano