(FOTO) V ožjem krogu kandidatov za eno od treh sežigalnic tudi Maribor. Kje bi jo zgradili v Mariboru?

Študija Fakultete za strojništvo Maribor je pokazala, da v Sloveniji letno ustvarimo za 290 tisoč ton preostankov komunalnih odpadkov, primernih za sežiganje, pri čemer jih več kot dve tretjini izvažamo v tujino. Da bi zmanjšali odvisnost od tujine in od nepredvidljivih dogodkov, kot je bilo madžarsko zaprtje trga za te odpadke leta 2019, ki je po vsej državi povzročilo občutne dvige cen ravnanja z odpadki, je ministrstvo za okolje in prostor (MOP) lani začelo preučevati možnost postavitve objektov za energetsko izrabo odpadkov tudi pri nas. Po večmesečni zamudi z MOP sporočajo, da je uredba o sežigu komunalnih odpadkov, ta je eden od nujnih predpogojev pri nadaljnjih korakih za izgradnjo tovrstnih objektov, saj bo država z njo določila tako pogoje kot načine podeljevanja koncesije, zdaj vendarle v končni fazi priprave.Uredbo še medresorsko usklajujemo, obenem pa je pogoj za posredovanje uredbe na vlado tudi izdelana študija upravičenosti podelitve koncesije, katere izdelava se je zavlekla zaradi pridobitve vseh podatkov in usklajevanj vsebin same študije. Uredba bo vladi predvidoma posredovana konec septembra, medtem ko bi koncesije lahko razpisali novembra ali v začetku decembra, so pojasnili na okoljskem ministrstvu.Za tri objekte okrog 200 milijonovMedtem ko en tak objekt v Sloveniji že imamo - v Celju ga je leta 2008 za 20 milijonov evrov pretežno evropskega, delno pa tudi lastnega denarja zgradila kar občina sama, čeprav bi po zakonu za sežig komunalnih odpadkov morala poskrbeti država - so interes za pridobitev koncesije zdaj izrazili še v petih krajih - v Mariboru, Ljubljani, Kočevju, na Jesenicah in Ptuju. Študija mariborske strojne fakultete je pri tem pokazala, da so po predstavljenih projektih in potencialni izrabi vseh učinkov najprimernejši Maribor, Ljubljana in Kočevje. Po grobih ocenah bi izgradnja treh objektov stala okrog 200 milijonov evrov: 50 milijonov mariborski, 110 milijonov ljubljanski in 40 milijonov kočevski.Ker Evropska unija gradnji objektov za energetsko izrabo odpadkov nasprotuje, sledi namreč hierarhiji preprečevanja nastajanja, ponovna uporaba in reciklaža, bo morala Slovenija gradnjo financirati sama. Slovenija ima podnebni sklad, te objekte je torej mogoče financirati od tam. Je pa EU tu hipokritska. Pri nasprotovanju financiranja tovrstnih objektov namreč še zdaleč ne gre toliko za hierarhijo ravnanja z odpadki in okoljske cilje kot za denar. Zahodna Evropa namreč te objekte že ima, potrebuje jih samo vzhodna Evropa, in to je pravi razlog, meni direktor mariborske Energetike Alan Perc.Država bo opredelila prispevna območjaNujni predpogoj za načrtovanje naprave za energetsko izrabo odpadkov je tudi zagotovljena zadostna količina odpadkov. To bi po mnenju Perca morala zagotoviti država z določitvijo tako imenovanih prispevnih območij za posamični objekt energetske izrabe. Mi smo se opredelili za Koroško, Podravje in Prekmurje. Izračunali smo količine potrebnih odpadkov in tudi že navezali stike z vsemi centri za ravnanje z odpadki. Brez tega podatka si namreč projekta javnosti ne upamo predstaviti, saj sta od tega odvisna ekonomika projekta in izbor tehnologije. Pomembno pa je tudi, katere odpadke bo po uredbi dovoljeno termično izrabljati. Mi zagovarjamo samo komunalne odpadke iz črne posode, ki niso primerni za odlaganje. Bi pa bilo smiselno vključiti tudi kosovne odpadke in tisti del ločeno zbranih frakcij, ki niso za nič drugega kot za energetsko izrabo. V tem primeru bi bilo količin na dolgi rok dovolj, razlaga Perc.Z ministrstva za okolje in prostor zdaj sporočajo, da bo država dejansko opredelila prispevna območja, in sicer v operativnem programu za ravnanje z odpadki, ki pa je v fazi novelacije.Bo cena za sežig enaka po vsej državi?Kot še pravi Perc, so skupaj s centri za odpadke na MOP naslovili tudi zahtevo, da mora cena za sežig odpadkov na prebivalca povsod po Sloveniji biti enaka ne glede na to, komu bo podeljena koncesija in za kako veliko napravo bo šlo. Jasno je namreč, da bi bila ljubljanska naprava, ker bo verjetno največja, najcenejša. Zato smo mi že pripravili ekonomski model, kako naj država regulira ceno, da bo za vse enaka, pri čemer bi morala država po naših izračunih objekte sofinancirati v višini 90 odstotkov, razlaga Perc.Ali bodo cene dejansko enake za vse, iz odgovora MOP sicer ni mogoče razbrati: Za cene sežiga bo pripravljena metodologija izračuna cene javne službe sežiga odpadkov, kot so že izdelane metodologije za oskrbo s pitno vodo, odvajanje in čiščenje odpadnih voda in druge javno gospodarske službe.Zaradi fosforja samo monosežigGradnje objektov za termično izrabo odpadkov sicer ni mogoče pričakovati prej kot v treh letih. V Mariboru so pri tem sprva načrtovali sosežig odpadkov in blata, kar bi bilo najboljše tako z vidika ekonomije kot z vidika tehnologije, a je ministrstvo takoj povedalo, da se za to ne bo odločilo, ker Evropska unija po letu 2030 sosežiga zaradi nujne izrabe fosforja ne bo več dovolila.Blata zdaj torej ne bomo sežigali skupaj z odpadki, ampak posebej. Mestna občina Maribor pri tem podpira idejo o regijskem projektu monosežiga blata na Ptuju, če takšen projekt ne bo udejanjen, pa bomo v objektu energetske izrabe odpadkov predvideli tudi možnost monosežiga blata, vendar izključno iz Centralne čistilne naprave Maribor, predvsem zaradi zagotavljanja samozadostnosti mesta, še poudarja Perc.Kje bi zgradili sežigalnico v Mariboru?Mariborska občina in Energetika se na gradnjo objekta za energetsko izrabo odpadkov pripravljata zelo aktivno, saj želi občina s tem rešiti problem (pre)dragega ravnanja z odpadki, hkrati pa v prihodnje še naprej zagotavljati ugodno ceno daljinskega ogrevanja.Pri Zavodu za urbanizem sta naročili študijo, ki je na podlagi ekonomskih, prometnih, prostorskih in okoljskih parametrov kot najboljšo med petimi potencialnimi lokacijami - pri Marlesu, v Dogošah, na Pobrežju, v Coni Tezno in pri Snagini sortirnici - pokazala slednjo, isto lokacijo pa je kot najboljšo izpostavila tudi študija vpliva na okolje, ki jo je izvedel Nacionalni laboratorij za zdravje, okolje in hrano.Ob tem sta občina in MOP, čeprav se običajno tovrstni objekti v prostor umeščajo na podlagi državnega prostorskega načrta, junija podpisala dogovor, da bosta objekt v prostor umestila na podlagi občinskega podrobnega prostorskega načrta (OPPN) skupnega pomena. Za ta korak smo se odločili zato, ker je občina za to lokacijo že leta 2015 sprejela sklep o začetku OPPN, kar pomeni, da so določeni koraki že narejeni in bo čas do sprejema krajši. Tak način umeščanja v prostor je zagotovo smiseln, saj lokalna skupnost vodi celoten postopek, naroča strokovne podlage, ministrstvo pa jih pred sprejemom še strokovno pregleda. Tako je zagotovljeno, da bodo vsi dokumenti ustrezni, postopki pa učinkovitejši, razlaga direktor Energetike.Pred širšo javnostjo z mnenjskimi voditelji Umeščanje tovrstnih objektov v prostor je običajno izjemno zahtevno tudi zaradi pogosto negativnega odziva javnosti, ki si sežigalnic, kot se jim reče pogovorno, običajno ne želi v bližini svojih naselij. Iz mariborske občine zato sporočajo, da bo vsa zainteresirana javnost vključena že od začetnih faz priprave dokumentacije in proaktivno obveščena ter informirana skozi celoten potek projekta. Kot pravi direktor Energetike Alan Perc, se na ta del že aktivno pripravljajo. Da bi vnaprej predvideli bojazni lokalne skupnosti, smo nedavno projekt predstavili nekaterim mariborskim mnenjskim voditeljem, med njimi bivšemu županu Alojzu Križmanu, dekanu fakultete za kemijo Zdravku Kravanji, strokovnemu direktorju UKC Matjažu Vogrinu, univerzitetni profesorici Vesni Vuk Godina in Tonetu Partljiču. V konstruktivnem pogovoru so nas opozorili na številne zadeve, pri čemer smo na nekatere izzive odgovore lahko podali takoj, na številne pa še ne, ker še ni znano, katero tehnologijo bomo lahko uporabili, je pojasnil Perc. - V Sloveniji letno ustvarimo 290 tisoč ton preostankov komunalnih odpadkov, primernih za sežiganje, pri čemer jih več kot dve tretjini izvažamo v tujino. - Študija mariborske strojne fakultete je pokazala, da so za postavitev sežigalnice najprimernejši Maribor, Ljubljana in Kočevje. - Po grobih ocenah bi izgradnja treh objektov stala okrog 200 milijonov evrov: 50 milijonov mariborski, 110 milijonov ljubljanski in 40 milijonov kočevski. - Ker Evropska unija gradnji objektov za energetsko izrabo odpadkov nasprotuje, bo morala Slovenija gradnjo financirati sama. Zagovarjamo termično izrabo komunalnih odpadkov iz črne posode, ki niso primerni za odlaganje

(FOTO) V ožjem krogu kandidatov za eno od treh sežigalnic tudi Maribor. Kje bi jo zgradili v Mariboru?

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano