Če bi se v nedeljo zjutraj potikali po Lentu, bi jih videli ali pa se jim celo pridružili. Govorimo o tekačih. Maribor narečno "laufa" že vse od konca letošnjega januarja, ko se je v našem mestu pojavila skupnost Running club community, nastala iz Kluba 365. Skupnost tekačev, kjer je dobrodošel čisto vsak, ne temelji na petih kilometrih, ki se jih preteče, ampak na druženju po teku, ki se lahko zavleče tudi po nekaj ur. "S tem narediš dve dobri stvari hkrati, pretečeš pet kilometrov, kar ni tako malo, ob tem pa spoznaš nove obraze, kajti danes smo vsi vedno bolj usmerjeni v zaslone. Marsikdo si misli, da je pomemben tek, ampak ni. Ključno je druženje, saj pet kilometrov pretečeš v pol ure, medtem ko se druženje po teku zavleče tudi po več ur," začne Metod Rozman, vodja projekta in tudi ustanovitelj tekaškega kluba, ki je postal prepoznaven predvsem po objavah na družabnih omrežjih.
Navdih iz Barcelone
Ideja za mariborsko tekaško druženje se je rodila v tujini. "Ko sem lani v Barceloni obiskal sestro, sem se prvič srečal s tem. Malo mi je bilo smešno, ker nisem nikogar poznal in zakaj bi torej pretekel pet kilometrov s tujci," pripoveduje Rozman. Toda kmalu je uvidel, da na druženju po teku ti ljudje niso več tujci. Spoznali so se, si izmenjali informacije in prav to je bilo največje bogastvo. Tek se je glede na umirjen španski ritem življenja pričel ob zgodnji sedmi uri zjutraj, a prav to je bil njegov čar. "Na tek sem šel pred lastnim treningom, kjer smo se spoznali in si izmenjali informacije. Nato sem celoten koncept prilagodil in izboljšanega pripeljal v Slovenijo. Preveril sem, ali obstaja pri nas. Bilo je v Ljubljani, zato sem se osredotočil na Maribor, kjer so obstajali manjši klubi, medtem ko ni bilo prave skupnosti, kjer so vsi dobrodošli, s čimer se lahko vsi poistovetijo, zato se nam pridružijo od začetnikov pa vse do maratoncev in drugih športnikov. Želel sem zgraditi največji running club (tekaški klub, op. a.) v Sloveniji, še vedno pa v športnem duhu rad priporočim ostale," se ranih začetkov in idej spominja Rozman.
Prvega ne pozabiš
Prvi tek je organiziral konec letošnjega januarja. Začel je z napovedniki v družbenih medijih in izbiro trase, ki je morala biti primerna za vsakogar. Prav tako je poiskal lokal, kjer se tekači lahko družijo po teku. Ker se je vsega lotil dokaj profesionalno, je pričakoval primeren odziv, a doživel nasprotno. "Prvi je bil najbolj smešen. Začeli smo konec januarja ob desetih na Lentu. Bilo nas je samo šest, zato sem po prvem teku fotografu dejal, da bom z vsem skupaj prenehal, saj tako ali tako ni bilo nikogar." Ker se s športom ukvarja že več kot desetletje in se je v tem času nalezel tudi tovrstne mentalitete, si je tisto nedeljo po uri razmisleka dejal: "Gremo čez en teden spet. Takrat se nas je zbralo 28. Nisem pričakoval takšnega odziva, bil sem zadovoljen in vedel sem, da delamo nekaj prav, ker so ljudje navdušeni nad tekom. Še zmeraj pa sem menil, da lahko stvar izboljšamo."
Nedeljska srečanja na Lentu so postala mariborski ritual, udeležuje se jih vse več tekačev. Po pretečenih petih kilometrih se družijo v izbranem lokalu, kjer si izmenjujejo izkušnje in tkejo prijateljske vezi. Skupnost je svojo ponudbo kmalu nadgradila – poleg rednih tekov enkrat mesečno organizirajo nočni tek po mestu, ki je posebno atraktiven zaradi svetlečih zapestnic. Zadnjega se je udeležilo več kot 60 tekačev.
Tekaške “zmenkarije”
V tekaškem klubu so mislili tudi na zbliževanje sorodnih duš, za kar je še zlasti zaslužen tek pod imenom 365 odtenkov hitrosti. "Je približek zmenkarijam, saj če si nadeneš črno majico, signaliziraš, da si samski in da tečeš za novimi poznanstvi, medtem ko z belo kažeš na to, da si v zvezi. To služi temu, da dva, ki imata skupen interes, lažje vzpostavita stik. Ta zabavni način spoznavanja je že obrodil nekaj parov," koncept tekaških "zmenkarij" opiše naš sogovornik.
Vrhunec dosedanjega delovanja je tako imenovani pop-up dogodek, na katerem se je zbralo več kot dvesto tekačev, zaradi česar so jih morali razdeliti v dve skupini. Ob teku so potekale spremljevalne dejavnosti – prodaja klubskih majic in predstavitev sponzorjev. Naslednji tak dogodek bo oktobra, pričakujejo pa že okoli štiristo udeležencev. Pomemben del kluba so sponzorji, ki poskrbijo, da se tekačem poleg druženja in teka ponudi nekaj več. Določeni ponudniki tekaške obutve omogočajo, da posamezniki za pet kilometrov, ki jih pretečejo, obujejo njihove copate in jih po teku vrnejo ali kupijo nove. Nekateri sponzorji delovanje skupnosti podpirajo tudi finančno.
Od študentov do 76-letne tekačice
Skupnost pa ne miruje. Rozman razmišlja o novih tematskih tekih, med drugim, kjer bi se kot tekači družili tudi podjetniki in poslovneži. Še bolj zanimiv pa bi znal biti pivski tek, pri katerem bi tekač po vsakem kilometru spil manjše pivo. "Važno je, da se nekaj dogaja. Nekateri se udeležijo teka prav zaradi posebnih tematskih izzivov."
Čeprav v skupnosti prevladuje mlajša generacija, se tekov udeležujejo tudi starejši. "Na enem od tekov je sodelovala gospa, stara 76 let, brez težav je pretekla pet kilometrov in dala pravo lekcijo marsikateremu mlajšemu," razlaga Rozman. Ob tem doda, da se ob nedeljah na Lentu z njimi potijo tudi družine z otroki, dobrodošli so kužki. Včasih pozdravi in spozna tudi somišljenike, tiste, ki prihajajo iz tujine in so v Mariboru kratek čas, a se vseeno odločijo, da se pridužijo teku, kot se mu je on v Barceloni. Redni obiskovalci so tudi študenti iz tujine.
Koncept je hitro presegel meje mesta ob Dravi. Podobni teki so organizirani v Ljubljani, Celju in na Obali, želijo si jih v Murski Soboti in Novi Gorici. Hkrati ideje in izkušnje nabirajo v tujini. "V tujini sem videl, da je tekačev več, a v smislu druženja delamo tu stvari celo bolje. Načrtujemo tudi večje dogodke, morda celo vikend srečanje v tujini," zaključi Rozman, ki si od začetka tekaškega kluba v Mariboru želi, da bi prvič po letu 2014 spet pretekel maraton.
