Pogovor s Ksenijo Benedetti, ki je seveda izjemno podkovana s pravili protokola, pa tudi pronicljiva opazovalka in kritična premišljevalka aktualnih dogajanj doma in po svetu, je vodila Anja Zag Golob, pesnica, pisateljica, sicer pa glavna urednica in direktorica založbe Mariborka. Ker je prostor založbe na Koroški cesti premajhen za zainteresirano publiko, so ga preselili v Sodni stolp, a se je izkazalo, da je bilo zanimanje večje tudi od tega prostora. Zag Golob se je zato tistim, ki so ostali brez stola, opravičila in se zahvalila Lutkovnemu gledališču Maribor za gostoljubje in sodelovanje. 

V Maribor, kamor zmeraj rada pride, ker "takega gostoljubja še na Primorskem, kjer sem doma, nisem deležna", Benedetti ni prišla sama, temveč s svojo ljubeznijo, možem Borisom Cavazzo. ​Ta je za uvod prebral svojo pesem. V naročju ali pri njenih nogah pa je bila ves čas pogovora še psička Ejti. Kaj sploh je protokol, omejitev pravil ali priložnost, ki osvobaja, je začela voditeljica pogovora. "Protokol gotovo ni ovira, v bistvu je orodje. Zakaj je meni pravzaprav všeč? Ker so ta pravila enaka do vseh- od kralja do čistilke. Zato sem se hitro našla v njih," je odgovorila. So pa med pravili tudi kakšna bizarna, se je strinjala. Eno teh je bilo, da ko se je predsednik države vračal ali odhajal na obisk z uradnega obiska v tujini, ga je moral pričakati na letališču eden od ministrov. Predsednik Borut Pahor je nato rekel, da naj to odpravijo. 

Iz državnega protokola je hotela že leta 2008, po koncu predsedovanja Slovenije svetu EU. "To je bil res velik zalogaj in sem rekla, ma zadosti! Ampak nekako nisem šla, eden zelo pomembnih razlogov, so bili moji sodelavci. Res smo se dobro razumeli in tudi če smo imeli tako težko, odgovorno delo, smo se znali nasmejati,z z njimi je bilo res lepo delati. Že takrat sem predavala, lahko bi že šla na svoje, ampak so bili kolegi velika motivacija, da ostanem še nekaj časa."

Meni, da pravila ne ovirajo ali zmanjšujejo možnosti za kreativnost posamezniku. "Pravila resnično pomagajo za to recimo, da državniki ali tudi pri poslovnem protokolu, veš, kako se usmeriti, kako pristopiti, da veš približno, kaj reči. Te zadeve so podlaga, da se potem pogovori in vsebina boljše in lažje odvija." Ali meni, da nekateri namenoma kršijo pravila protokola ali jih ne poznajo? "Nekateri so celo ponosni in zanalašč to počnejo. Gotovo se kdaj kje kaj krši, toda nekje je pa tudi meja, ki je res ni varno prestopiti. Ta meja je, da ne osramotiš države. Če si funkcionar recimo, ne osramotiti države, ker ne gre samo zate s tem imenom in priimkom, ampak ti predstavljaš tudi državo."

V svojih kolumnah v reviji Onaplus je pogosto pisala tudi o dogajanju v Gazi in Palestini. V zadnji je komentirala v teh dneh predstavljen mirovni načrt za Gazo. "Pogosto sem že prej pisala o tej problematiki, vsaj en del kolumne sem namenila temu, ker se mi je res zdelo neverjetno, da je do tega sploh lahko prišlo in da se tolerira, da se Evropa celo udinja. Pri sedaj sklenjenem miru menim, da so zadaj interesi, veliko jih je, ki niso toliko vezani na pomoč Gazi v Palestini. Poleg tega se odločitve sprejemajo pri enem človeku. In zakaj ta tega ni storil že prej? Mislim, da je v svojem narcisističnem svetu celo mislil, da bo zaradi tega dobil Nobelovo nagrado za mir. Naj mu jo prihodnje leto dajo, če bo uredil še mir v Ukrajini in še kje. Ta človek me pravzaprav niti toliko ne moti. Bolj me skrbi vsa ta množica Američanov, ki ga je izvolila. Za toliko ni mogel goljufati volitev. To je ogledalo družbe in tako ni samo tam, je tudi drugje."

Dotaknili sta se tudi sprejemanja zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. "Zmeraj bomo imeli ljudje različna stališča, vrednote. Toda treba je najti pot sobivanja, najti kompromise. Pri tako imenovani evtanaziji je težko najti kompromis. Ampak, zakaj ne bi imeli niti možnosti, da si na koncu lahko izbereš svojo pot? Saj s tem nikogar drugega ne oviraš." Eden bistvenih izzivov današnjega časa je, da pridejo prave vrednote spet v ospredje, še izpostavlja, pri tem pa ključno vlogo vidi v šolah, pri učiteljih, ki pa jih je tudi treba zadostno plačati, poskrbeti, da bo dobro delovno okolje, še dodaja.

O politikih, ki ne prevzamejo odgovornosti ali pa se to zgodi prepozno, kakor je zadnji primer poslanca Janija Prednika, o volilni abstinenci, defetizmu, o stanju kulture pri nas je še tekel pogovor. Kako pa poskrbi, da je vse te zadeve v družbi, ki jih tudi secira v svojih kolumnah, ne obremenjujejo, frustrirajo? "Poskrbim za to, da imam lepo življenje, sicer bi me res. Moj nekdanji sodelavec mi je že večkrat rekel, naj kandidiram, ker potrebujemo take ljudi. Pisanje je samo klic vpijočega v puščavi, je še dejal. Toda jaz ne morem tako živeti, 18 let sem živela v velikem stresu. Sedaj pa vsaj nisem tiho. V kolumnah na glas povem in enkrat ni prav enim, drugič pa ne drugim, odvisno, kam dregnem," je še dejala Ksenija Benedetti.