Napoved se je brala, kot da gre za izštekane, akustično umirjeni "downtempo" dogodek. Ampak ne, Mi2 nekako ne gre spustiti na tiho in počasno, šus jim je zapisan v kitare, bobne in mikrofone. Novi medkoronski material je bil res bolj umirjene narave, ampak Tone Kregar ni tip, ki bi prav dolgo mirno sedel na barskem stolu in pripovedoval glasbene zgodbe. Zato je po tem, ko se je z neba zlila kar strašljiva porcija dežja in so strele sekale čez nebo, publika dobila pošteno dozo roka, bosega Kregarja, ki je s Sladka kot med zakrižaril med publiko vse do tonskega mojstra tam nekje na robu gozda, in še krajši kotzakonski prepir o tem, če bi Dimek imel njegovo polno telo ali ne. Pod goroj je itak prizorišče, ki bi mu težko poiskali par, v postkoronski depresiji, ko ob vsakem dogodku z nekaj več ljudi previdno gledamo čez desno ramo, če nas morda iz grma ne gleda vladni govorec, pa je avditorij med smrekami fantastično skrivališče, "ker če nam kje nič ne morejo, nam tu nič ne morejo".
