Pohorska vzpenjača se je danes dopoldne za dlje časa ustavila. Tokrat ne zaradi remonta, okvare ali še huje - padlega stebra kot leta 2009 -, pač pa vsakoletne obvezne reševalne akcije vseh pristojnih služb. Kakim 40-im gorskim reševalcem iz Maribora in Koroške se je tako pridružila še za reševanje iz višin in globin posebej usposobljena ekipa gasilcev Gasilske brigade Maribor, pa tudi policisti specialci, ki pa so tokrat stopili na drugo stran - med tiste, ki jih je bilo treba reševati.
"Lahko se začne z reševanjem," je na spodnji postaji vzpenjače zeleno luč za začetek akcije dal Jure Zemljič, vodja intervencije za gasilsko ekipo. Ta si je pripeljala tudi štabno vozilo z več ekrani prek katerih je spremljala vremenske razmere in posnetke drona, ki ga je aktivirala, da bi lažje ocenila situacijo na terenu. Vaja se sicer ni odvila med 10. in 11. stebrom, kot je bilo sprva načrtovano, pač so jo zaradi snega in lažje dostopnosti prestavili na območje med drugim in četrtim stebrom.
Ekipa gorskih reševalcev se je zbrala pri tretjem stebru, dva reševalca sta po njem splezala kakih 25 metrov visoko, vse do jeklenice, od tam pa se, oba zavarovana z vrvmi in karabini, po njej spustila vsak do svoje obtičale gondolske kabine. "Zame je to rutina, ampak malo te mora biti strah, ker če te ni, boš prej ali slej naredil napako," je oba kolega med plezanjem budno spremljal Vlado Črešnik, član Gorske reševalne službe Maribor, ki si z delom na višini kruh služi že 25 let. Kot je pojasnil, je "tehnika tako varna, da se nimaš česa bati."
Medtem je v gondolah reševalce potrpežljivo čakalo okoli 30 "ponesrečencev", ki so se nato z vrvno tehniko sami spustili na trdna tla. "Spuščanje je bilo super, tudi čakali nismo preveč dolgo, gorski reševalec pa je bil prijazen," je bila z adrenalinsko izkušnjo zadovoljno dvanajst letno dekle, ki je bila v družbi mame ena redkih civilistk, vključenih v vajo. Ker je prostovoljcev primanjkovalo, se se pustili reševati tudi zaposleni iz Marpoma. "Bilo je profesionalno, vse so hitro izvedli. Vsaka čast 'pubecom'," je bil po spuščanju z višine kot z nedeljskega kosila tudi Patrik, eden od Marporomovcev. Medtem so radovednost pasli tudi pohodniki, nekateri so spraševali, ali se je zgodilo kaj resnega.
Namen vaje je preveriti pripravljenost in usklajenost različnih služb, usposobljenost reševalcev, pa tudi ustreznost opreme. "Radi gremo na takšne vaje, saj je lahko na napravi tudi več sto ljudi in moramo biti resno pripravljeni za tovrstno reševanje," je razložil Ljubo Hansel, inštruktor Gorske reševalne službe Maribor ki je na Mariborskem Pohorju že posredovala, nenazadnje tudi takrat, ko se je pred leti podrl osmi steber in so morali precej ljudi spraviti na varno.
Janko Breznik, direktor področja za prevoz oseb žičniških naprav pri Marpromu, pa je povedal, da so, odkar je nova gondola, reševalce na pomoč klicati samo enkrat. Takraj je na napravi obtičala ena sama potnica - njihova zaposlena. Reševali so jo tri ali štiri ure, ker je bila noč in žled, ustavila pa se je ravno na najbolj težko dostopni točki. Stara vzpenjača pa je imela več težav. Z nje so od leta 1987, odkar je tam delal Breznik, potnike reševali trikrat, intervencija pa je trajala tudi po šest ur.
Verjetnost, da bi šlo kaj narobe, je na sedanji krožno-kabinski žičnici majhna, zatrjuje Breznik, saj je naprava še relativno nova, pa tudi dobro vzdrževana. Ob tem pa ima v primeru, da se ustavi oziroma okvari, upravitelj več metod, s katerimi lahko sam rešuje potnike, od zasilnega pogona do tako imenovane gravitacijske metode. Kakšna je torej verjetnost, da gre na Pohorski vzpenjači kaj narobe? "Manjša, kot da pade letalo," se nasmeji Breznik in pove da zaradi okvare ali zastoja drugih naprav na Mariborskem in Areškem Pohorju reševalcev doslej še niso potrebovali.
