Četudi je bil posestnik Jože član Marijine družbe, cerkvene organizacije, katere člani so se trudili, po vzoru Marije, biti čim boljši kristjani, pa je bil morda vendarle tudi on pod kožo krvav, z vsemi dobrimi in slabimi lastnostmi. Tako so njegove sodružice, torej članice izpod istega društvenega praporja, pričele med seboj šepetati, da naj bi vitalni Jože postal oče nezakonskega otroka neke dekle, s tem pa tudi močno okrnil ugled njihovega "ferajna".
Kmalu so te čenče prišle na uho tudi samemu Jožetu, ki se je potožil pri svoji sosedi, češ da so govorice neresnične in žaljive za njegovo čast ter da glavni obrekovalki Lojzka in Kata nimata za svoje govorice nikakršnih dokazov.
Zadeva je prišla pred sodišče in na obravnavi sta obrekovalki priznali sodniku, da se je vse skupaj pričelo z njunim pogovorom, ko sta se spraševali, kam za vraga je dal Jože denar, ki naj bi ga poneveril na pošti – preiskava o tem je bila takrat še vedno v teku. Beseda je dala besedo, čenča čenčo in ena od njiju je rekla, da daje novce najbrž "oni dekli".
Sodnik je bil očitno moder mož, najbrž pa je bil tudi utrujen od tega in podobnih primerov, ki jih takrat ni manjkalo. Zato je Jožetu ter Lojzki in Kati predlagal poravnavo. Ženski naj bi nemudoma preklicali svoje izjave, Jože pa se je strinjal, da odstopi od nadaljnjega postopka. Na začetku je kazalo, da sporazuma ne bo, saj sta obdolženi Jožeta "težko gledali", na koncu pa je le prevladal razum in je prišlo do sprave.
"Jože pripomni ob koncu, da želi živeti z ženskami v miru, toda one da ga sovražijo in mu niti odzdravljajo ne. Ko opozori sodnik obdolženki, naj bosta zdaj spet dobri z Jožetom, pristavi še zagovornik, ki je nedavno prišel z orožnih vaj: "To se pa že spodobi, da mu odzdravljate, saj moramo še našemu najhujšemu sovražniku Italijanu odgovoriti prijazno, če nas pozdravi!" O zadevi še zapiše Mariborski večernik Jutra 15. septembra 1927.
