Čeprav je dokaj kratka, pa nas Ulica 10. oktobra, ki povezuje Gosposko s Slomškovim trgom, spominja na dogodek izpred stoenega leta. Ta je bil takrat za mlado državo, ki je nastala po koncu 1. svetovne vojne, izjemnega pomena, za Slovenijo pa še prav posebej.
Pariška mirovna konferenca je odločitev, v kateri državi želijo živeti, prepustila prebivalcem dela današnje avstrijske Koroške, poseljenega s slovenskim življem. Tako se je 10. oktobra 1920 o poteku meje med Kraljevino SHS in Nemško Avstrijo odločalo na plebiscitu. Plebiscitarno območje so razdelili na dve coni. Cona A je obsegala jugovzhodni del Celovške kotline, cona B pa območje Celovca z okolico.
Na obeh straneh je propaganda delala s polno paro, navsezadnje je šlo za meje med državama. "Bom škorne nabiksov, cigaro pržgav, za Jugoslavijo našo svoj glas bom oddav!" "SHS država ne pozna dolžnosti, da bi za delavca skrbela!" A ne samo v krajih na Koroškem, kjer se je plebiscit imel zgoditi, ampak tudi v Mariboru in njegovi okolici. Le tri dni pred datumom glasovanja o "nemških tolovajih" piše časnik Tabor: "Dogodki zadnjih dni, zlasti zadnje nedelje nam dokazujejo, da je za javno varnost mesta in okolice jako malo skrbljeno. Ne le, da nemški pobalini nemoteno nalepljajo hujskaške letake za koroški plebiscit in da onesnažujejo slovenske letake, ampak oni se zbirajo na javnih cestah, oboroženi z vilami, gorjačami in samokresi. Ker od naše policije ne moremo zahtevati več, kakor po njenem stanju sploh zamore, bi bila dolžnost vojaške oblasti, da se uvedejo zopet oficirske patrulje vsaj za toliko časa, da se vzpostavi v mestu in bližnji okolici zopet večja javna varnost. Spričo takih tolovajstev nedeljo za nedeljo v neposredni bližini mesta se ne bo nihče več upal ob nedeljah na izlet v prelepo našo okolico." Glasovanje v coni B se nato nikoli ni zgodilo, ker so že rezultati plebiscita 10. oktobra 1920 pokazali, da je v coni A 59,1 odstotka prebivalcev glasovalo za Avstrijo.
