Gjorgje Vasiljevič Porhovič je po končani realki leta 1917 zaključil častniško šolo in postal častnik ruske carske vojske. V začetku leta 1918 je vstopil v protiboljševiško armado generala Konilova, kasneje je služil še v Denikinovi armadi, na koncu v Vranglovi armadi. Po Vranglovem porazu je pobegnil v Turčijo in pozneje v Beograd, kjer je bil nekaj tednov zaposlen pri ruskem Rdečem križu. Marca leta 1921 je takrat 19-letni Porhovič, s svojim tovarišem Cjelikovom prispel v Maribor. Tam sta naletela na še enega ruskega emigranta Blagoviča, ki jima je predlagal, da bi oropali kolodvorsko menjalnico. Preučili so razmere v mestu, nato pa z žrebom določili naloge vsakega od njih.
Enaintridesetega marca okoli šeste ure zvečer so vstopili v čakalnico tretjega razreda ter čakali na primerno priložnost. Ta se je ponudila med sedmo in osmo uro, ko ni bilo nikogar. V menjalnico je prvi stopil Blagovič in se pretvarjal, da želi v dinarje zamenjati 100 avstrijskih kron. Sledila sta mu Porhovič in Cjelikov. Stopila sta do blagajnika Henrika Scheidbacha, mu na sence nastavila cev revolverja in zaukazala: "Roke gor!"
V menjalnici so ugasnili luč, Porhovič pa je blagajniku z brisačo na hrbtu zvezal roke. Izpraznil mu je žepe, nato pa še prebrskal pisalno mizo ter blagajno. Skupaj so iz menjalnice odnesli 274.000 avstrijskih kron, nad 100.000 jugoslovanskih kron, 500 dolarjev, nad 10.000 carskih rubljev, razne vrednostne papirje in železno skrinjico. Preden so odšli, so ubogemu Scheidbachu še zvezali noge in zamašili usta, da ni mogel kričati, nato pa se peš odpravili proti avstrijski meji. Plen so si razdelili, železno skrinjico pa zakopali in pokrili z listjem v gozdu na Stari gori, kjer so jo kasneje našli orožniki.
Prvega aprila zvečer so prispeli v Ernež (Ehrenhausen, op. p.) in prespali v tamkajšnji kolodvorski restavraciji. Naslednje jutro jih je orožnik želel legitimirati, a Porhovičev potni list ni bil vidiran, zato ga je nemudoma aretiral, njegova pajdaša Blagovič in Cjelikov pa sta medtem pobegnila. Seveda so pri Porhoviču našli večje vsote denarja, zato so takoj posumili, da je bil udeležen pri ropu mariborske kolodvorske menjalnice. Izročili so ga okrajnemu sodišči v Lipnici ter ga kasneje premestili v Maribor. Tam so porotniki soglasno potrdili njegovo krivdo in ga obsodili na pet let težke in poostrene ječe. Kaj se je zgodilo z njegovima pajdašema, ni znano.
