Da znanje naših babic ne bi šlo v pozabo, Mariborčanka zbira stare recepte

Kuharski recepti naših babic so pravi zakladi, zato bi bilo škoda, da bi šla to znanje in ne nazadnje tudi dediščina v pozabo, izpostavlja Urška Šobak. Pred par leti je začela zbirati stare recepte, zdaj jih ima že čez tisoč, nekaj nasvetov in receptov objavlja tudi na facebook strani Ej, babi tega mi pa nisi pokazala. Junija letos je ustanovila Zavod za ohranjanje kulinarične dediščine ter se povezala še z Mariborsko knjižnico, kjer so pripravili natečaj za najboljši stari kuharski recept. Pogosto jo sprašujejo, ali ima najljubši recept, a odločitev o tem primerja z vprašanjem staršem, kateri otrok jim je ljubši. Nasploh ima rada preproste recepte, s katerimi hitro prideš do dobre in kakovostne jedi: "Tako so kuhale tudi naše babice. Niso veliko komplicirale. Iz par sestavin, ki so jih imele zmeraj doma, so pripravile preprost obrok, pri štedilniku niso stale po šest ur. Pomembno je bilo predvsem, da se je družina najedla, ne toliko, ali je bilo otrokom, kar so skuhale, tudi dobro."

Treba je zgolj nekaj malega organizacije, načrtovanja, da imamo po službi v pol ure pripravljen dober obrok, pravi: "Jaz že zvečer nekaj pripravim, ker mi domača hrana res veliko pomeni. Menim, da si lahko vsak, ki mu je pomembno, da bo jedel doma, prilagodi čas in to z malo truda tudi uresniči."

​Po do zdaj zbranih kuharskih knjigah oziroma receptih opaža razlike med jedilniki. V mestu se pozna vpliv dunajske kuhinje, zlasti ko so želeli pripraviti kaj posebnega. V Slovenski kuharici Magdalene Pleiwes, kar je kasneje temeljito predelala sestra Felicita Kalinšek, je opaziti tako pridih kuhinje, ki je bližje podeželju, kakor recepti, ki so jih več pripravljali v mestih, kjer so imeli tudi dostop do kakšnih posebnih sestavin, razlaga Šobakova. Ob zbiranju gradiva se je tudi sama naučila, da je za človeka najboljše, da je, kar zraste v njegovi okolici. Zato gre najraje na tržnico oziroma nabavi surovine pri lokalnih dobaviteljih. "Eno sezono približno potrebujemo, da ugotovimo, kje imajo dober krompir, kje vzeti radič in podobno. Če smo bili pred leti navdušeni nad veliko ponudbe v velikih trgovinskih centrih, zdaj ugotavljamo, da se je treba vrniti neposredno h pridelovalcem, tudi zaradi vsebnosti vitaminov in drugih hranil."

​Obenem je v kuharskih knjigah tudi precej splošnih nasvetov za čistočo v kuhinji in nasploh za vodenje gospodinjstva. "Tudi moja babica ni uporabljala čistila za pranje posode, maščobo je odstranjevala samo z vrelo vodo," razkrije. Ali ji že uspe pripraviti skutine štruklje, kakor jih je pripravljala njena babica, s čimer se je tudi začelo zbiranje starih receptov? "Ja, že naredim prav takšne. Potrebovala sem nekoga, da mi še kaj pokaže in to je bila moja tašča. Ob tem je zanimivo še, da mi je sestra, šele ko sem začela v medijih predstavljati svojo zbirateljsko strast, rekla, da ima prav ta babičin recept za štruklje," v smehu doda Urška, ki želi svoje znanje prenesti na svojo hči in z delavnicami, ki jih bo pripravljala tudi na druge. "Izjemno sem bila vesela, ko je hči pokazala zanimanje, saj vemo, da imajo najstniki v te​h letih glavo drugje. Se pa veliko znanja prenese tudi zgolj z opazovanjem, sem tudi sama ugotovila. Ko sem obiskala delavnico peke kruha, sem ugotovila, da mi to preprosto gre. V kuhinji sem res veliko opazovala babico," razloži.

​Ob vodenju gostinskih lokalov, česar se je z možem pred dobrim desetletjem lotila po delu v turistični agenciji, se zdaj v večji meri ukvarja s peko kruha z drožmi. Do konca avgusta je zdaj njena Kruhoteka na dopustu, ker je potrebovala predah, pravi. Za zdaj kruh razvažajo, ena prihodnjih želja pa je manjša pekarnica s prodajalnico.