Čeprav je že 26 let upokojena, Štefka Žnidarič ne upočasnjuje življenjskega tempa ali zmanjšuje svojih aktivnosit. Preden je zaključila svojo poklicno pot, je 35 let poučevala razredni pouk, najdlje na Osnovni šoli Oplotnica, kjer je za vedno ostala v spominu številnih generacij učencev.
"Takoj ko sem izpolnila pogoje, sem se upokojila, saj je takrat veliko mladih čakalo na službo," pravi z značilno modrostjo in občutkom za druge. Posebno ljubezen je gojila do prvošolcev, saj so jo navduševali z vedoželjnostjo in odprtostjo do znanja, pove. "Še zlasti sem ponosna, da sem prva v naših krajih malčke opismenjevala po tako imenovani slikovni globalni metodi. Vsaka črka je imela svojo sliko, glasovi pa so morali biti čisti," pripoveduje s toplino v glasu.
Čeprav se je formalno poslovila od učilnice, ni nikoli povsem odložila peresa. Med letoma 1999 in 2013 je bila dopisnica lokalnega tednika Panorama, v katerem je poročala o dogodkih v domačem okolju. Njeni zapisi, v katere je vnesla občutek za ljudi in pozornost na pomembne trenutke, so leta 2021 izšli v obliki obsežne kronike. Izdala jo je v samozaložbi in jo posvetila možu Rudiju Žnidariču – pedagogu, ravnatelju in pomembnemu kulturnemu ustvarjalcu v Oplotnici.
Kulturo je gojila tudi z glasbo. Dolgoletne sanje o igranju citer si je uresničila s pomočjo učiteljice Franje Janež. "Note sem poznala, igrala sem že klavir, želela pa sem igrati citre. Bila sem vztrajna in mi je uspelo, a sta me potem ustavila kovid in slabšanje sluha. Zdaj so citre v kovčku," pove z obžalovanjem. V preteklosti je pela v Ženskem pevskem zboru Jožice Brečko, s katerim so gostovale po Sloveniji in tujini ter posnele kaseto in ploščo.
Dolga leta prostovoljno delala v knjižnici
V juniju je Oplotnica dobila sodobne in prostorne knjižnične prostore, ki bodo znatno obogatili kulturno-izobraževalno dogajanje v kraju. V pritličju Pohorskih vrtov se razprostira več kot 150 kvadratnih metrov, namenjenih ne le izposoji knjig, temveč tudi dogodkom, ki so bili zaradi prostorske stiske doslej le želja: pravljične ure, bibliopedagoška srečanja, ustvarjalne delavnice, literarni večeri in drugi programi, ki prispevajo k razvoju bralne kulture in povezanosti občanov.
Nova pridobitev pomeni pomemben korak v razvoju knjižnične dejavnosti v Oplotnici, katere začetki segajo v čas neposredno po drugi svetovni vojni. Ustanovitelj prve knjižnice je bil takratni ravnatelj šole, ki je organiziral zbiranje slovenskih knjig. "Ljudje so jih radi brali, predvsem šolarji. Po vojni, v kateri so morali brati nemške knjige, ki jim niso bile več blizu, je bilo to nekaj zelo posebnega," pripoveduje dolgoletna knjižničarka in prostovoljka Štefka Žnidarič. Z razvojem kulturnega življenja v kraju je knjižnica dobila svoje mesto tudi v novonastalem kulturnem domu, preurejenem iz nekdanje žage Lesnoindustrijskega podjetja Oplotnica. Leta 1967 je knjižnica končno dobila svojo streho v kulturnem domu pod okriljem Kulturno-prosvetnega društva Tone Meliva. "Za knjige so skrbeli predani posamezniki. Najprej Stane Gradišnik, nato pa učiteljica Marta Pavlič, ki je delo opravljala vse do leta 1982," doda Štefka Žnidarič. Sama je v knjižnici predano pomagala od leta 1982 do 1997. "Leta 1987 smo jo iz kulturnega doma preselili v granitno stavbo na Prešernovi cesti, nato pa leta 1994 v prostore, kjer je bila vse do letos," nadaljuje, "stari prostori so bili majhni, pogosto vlažni in slabo ogrevani. Število uporabnikov pa je naraščalo iz leta v leto."
Leta 1997 je vodenje oplotniške knjižnice v celoti prevzela Knjižnica Josipa Vošnjaka Slovenska Bistrica, kar je pomenilo velik napredek v strokovnem delovanju. "Takratna direktorica Anica Korošec je veliko pripomogla k razvoju. Vesela sem, da imamo končno svetle, prostorne prostore, kjer bo mogoče organizirati tudi literarne večere in druge kulturne dogodke, kar v prejšnjih prostorih ni bilo mogoče," s toplino doda Štefka Žnidarič.
Pogreša mlade prostovoljce
Njeno življenje pa ni bilo zaznamovano zgolj s pedagogiko in kulturo – je tudi dolgoletna prostovoljka. Dejavno je sodelovala v številnih društvih, zlasti pri Rdečem križu, kjer je bila tudi predsednica, danes pa deluje v skupini za samopomoč starejšim in v občinskem odboru Združenja borcev za vrednote NOB. Za predano delo - zbiranje in ohranjanje podatkov o delovanju združenja - je pred dvema letoma prejela bronasto plaketo Združenja borcev za vrednote NOB Slovenska Bistrica.
Ob vsem tem ostaja kritična opazovalka časa, v katerem živi. "Pogrešam več prostovoljcev med mladimi. Zdi se, da jim ni v interesu, da bi bili dejavni v društvih. Preveč so individualisti in pri vsakem delu želijo zaslužiti," pove brez olepševanja.
Jutra še vedno začne z dobro kavo in branjem tiskanega časopisa Večer. "Branje z ekranov mi ne ustreza, preveč je neosebno. Tudi pišem še vedno raje z roko," se nasmehne Štefka Žnidarič, ki dokazuje, da predanost skupnosti, radovednost in ljubezen do besede lahko pustijo globoke sledi v lokalnem okolju. Njena zgodba je zgodba srčnosti, kulture in tihega, a vztrajnega vpliva na generacije.
