Čili, ostra začimba iz rodu paprik, ima lahko zelene, rdeče ali zlatorumene plodove dolge dva do tri centimetre. Za nabiranje je avgust primeren mesec, pri nekaterih sortah, recimo jalapeno, lahko nabiranje traja do začetka novembra. Najbolje je nabirati zrele plodove sproti. Uporablja se za začinjanje različnih jedi, zlasti juh, enolončnic, omak, namazov, kot dodatek k siru in v kombinaciji s sladkimi jedmi, recimo čokolado.
Na mariborski tržnici doma vzgojen čili v lončku prodaja Marija Šauperl iz Pernice. "Hudi so," pravi. "Lahko jih uporabljate v kulinariki ali za dekoracijo. Če ga boste imeli na balkonu, je dobro, da ga presadite v večji lonček. Ne potrebuje posebne zemlje, primerna je navadna vrtna prst. Lahko ga posadite v visoko gredo, na vrt ali tudi med rože. V sončnem prostoru ga je treba zalivati vsak dan, v polsenčnem vsak drugi dan." Sadika stane tri evre.
Čili naj bi izviral iz območja med Teksasom in Mehiko. V Evropo so ga prinesli Španci v času kolonizacije Amerike. Sorte se delijo po lestvici pekočnosti ali pa po rodu. Najbolj znani čiliji posameznih rodov so jalapeno, habanero, tabasco, bird's eye, aji in rocoto. Za pekoč okus je odgovoren alkaloid kapsaicin, ki nastaja le v plodu, v semenih ga ni. V mesnatem delu zraven semen je koncentracija najvišja. V različnih virih je mogoče prebrati, da naj bi kapsaicin zniževal raven holesterola in trigliceridov v krvi, preprečeval strjevanje krvi, krepil imunski sistem in imel antibakterijske in fungicidne lastnosti.
Najpogostejša oblika skladiščenja čilija je zamrzovanje, saj se na ta način pekočnost ohrani. Lahko ga tudi posušimo. Posušene zmlete plodove rdeče vrste prodajajo pod imenom kajenski poper. Danes so med največjimi proizvajalci čilija Kitajci, Mehičani, Turki, Indonezijci in Španci.
