Leto 1991 je bilo za Večer prelomno v več pogledih. Takrat mladi, podjetni in novostim naklonjeni direktor Božo Zorko je dal zeleno luč projektu informatizacije. Sicer ne za Večer (bilo je preveč tvegano), ampak za tednik 7dni, ki ga je vodil Mirko Munda. Munda je ob sebi zbral potrpežljivo ekipo in prvi zagrizel v digitalno prihodnost. V resnici ni nihče vedel, kako naprej, a to so pač malenkosti.
Res je, da smo prve strani tiskali sedem ur (TV-spored smo tiskali čez vikend), in imeli smo enega prvih laserskih tiskalnikov v Sloveniji, hitreje pač ni šlo. Pa ne samo to! Skeniranje ene fotografije je trajalo pol ure in več, za naslovnico pa smo porabili cel dan. Pa še tako je to obremenilo računalniško mrežo, da je 150 novinarjev v mreži pogosto raje presedlalo na stare pisalne stroje (pokojni Slobodan Pejič je "pisal" članke na računalnik, celo ko je zmanjkalo elektrike).
V tiskarni so se nad prvimi stranmi zgražali. Kakopak! Spomnim se, da sem tuhtal, kako izboljšati ločljivost tiskalnika, ko je tehnični urednik 7dni Franci Kolarič prišel z idejo, da bi to lahko rešili s fiksirjem. Največ fiksirja pa je bilo v laku za lase, in bilo je obdobje, ko sva bila najbolj odišavljena večerovca, ker pri laku pač nismo varčevali.
Bilo je obdobje, ko sva bila najbolj odišavljena večerovca
