Trajnost je bila dolgo časa razumljena kot dodatek k razvoju - nekaj, kar je lepo imeti, če ostane kaj denarja in časa. Danes je stanje obrnjeno - brez trajnosti ni dolgoročno vzdržnega razvoja. Podnebne spremembe, energetska kriza, geopolitične napetosti in vse strožja evropska pravila so Slovenijo postavili pred zelo konkretno izbiro: ali bo prehod v nizkoogljično družbo razvojna priložnost ali nujno zlo.
V zadnjih dveh letih se je okoljska in energetska politika še dodatno zaostrila. Vlada je decembra 2024 sprejela posodobljeni Celoviti nacionalni energetski in podnebni načrt Republike Slovenije (NEPN 2024), ki določa cilje do leta 2030 na področju emisij, energetske učinkovitosti in obnovljivih virov. V začetku leta 2025 je bila v Bruslju objavljena tudi končna posodobitev slovenskega NEPN za obdobje 2021-2030, ki je del skupnega evropskega okvira podnebne in energetske politike.
Pot do leta 2030 bo naporna, a tudi bogata s priložnostmi. Vprašanje ni, ali si lahko privoščimo trajnostni razvoj, temveč je, ali si lahko privoščimo, da ga ne vzamemo dovolj resno
Hkrati Podnebno ogledalo 2024, letno poročilo o izvajanju ukrepov, opozarja, da doseženi cilji še ne zagotavljajo podnebne nevtralnosti in da bo treba ukrepe pospešiti, zlasti pri obnovljivih virih energije in v prometu.
Kaj vse to pomeni v praksi - za naše domove, podjetja, občine in državo - do leta 2030?
Tri razsežnosti trajnosti: okolje, gospodarstvo, družba
Trajnost ni zgolj vprašanje emisij CO2. Vsaka resna strategija mora uravnotežiti tri stebre.
Okoljski steber: zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, prilagajanje na podnebne spremembe, varovanje naravnih virov, kakovost zraka in vode.
Gospodarski steber: konkurenčnost, inovativnost, energetska učinkovitost, stabilnost stroškov energije, nova zelena delovna mesta.
Družbeni steber: kakovost bivanja, javno zdravje, energetska revščina, pravičnost prehoda med različnimi skupinami prebivalstva.
NEPN 2024 poskuša te razsežnosti povezati v enoten načrt: od omejitve emisij in povečanja deleža OVE do zmanjšanja rabe energije in razvoja novih tehnologij, kot so hranilniki, elektrifikacija prometa in pametna omrežja.
Če ta okvir "prevedemo" v vsakdanjik, dobimo zelo konkretne slike: dobro izolirane in prezračevane hiše, stavbe, ki same proizvajajo del energije, učinkovite tovarne, manj odvisne od nihanja cen energentov, in prometni sistem, v katerem ni več samoumevno, da vsaka vožnja pomeni en avto na fosilna goriva.
Kje smo danes: ambiciozni cilji, mešani rezultati
Slovenija ima že nekaj let jasno zapisano, da želi biti podnebno nevtralna do leta 2050. NEPN 2024 zato za leto 2030 določa vmesne cilje - na primer glede zmanjšanja emisij, deleža obnovljivih virov in energetske učinkovitosti.
Podnebno ogledalo 2024 pa pokaže, da je slika po sektorjih precej raznolika.
- Pri emisijah toplogrednih plinov smo sicer napredovali, vendar trenutna dinamika ni dovolj za dosego ciljev 2030, če ne bodo ukrepi pospešeni.
- Pri obnovljivih virih energije (OVE) je bil delež leta 2023 prvič višji od ciljne vrednosti za leto 2020, a zahtevnejših vmesnih vrednosti iz prejšnjega NEPN ni uspelo doseči.
- Pri energetski učinkovitosti se kažejo prihranki v stavbah in industriji, vendar je potencial še vedno velik, zlasti pri starih stavbah in procesih.
- Promet ostaja eden največjih izzivov - emisije se zmanjšujejo prepočasi, delež OVE v prometu je skromen, vozni park pa se elektrificira počasneje od želja v dokumentih.
V tem kontekstu je jasno, da trajnost do leta 2030 ne bo rezultat enega samega mega projekta, ampak seštevek tisočev odločitev v stavbah, tovarnah, občinah in gospodinjstvih.
Stavbe kot največji porabnik: domovi prihodnosti bodo učinkoviti in zdravi
Največ energije porabimo v stavbah - za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje, pripravo tople vode in delovanje naprav. V Sloveniji je velik del stavbnega fonda starejši od 30 ali 40 let, zgrajen v času, ko energetska učinkovitost ni bila prioriteta. To se pozna na računih in udobju, pa tudi na emisijah.
NEPN 2024 zato predvideva intenzivnejšo prenovo stavb: boljšo toplotno izolacijo, zamenjavo dotrajanega stavbnega pohištva, učinkovitejše ogrevalne in hladilne sisteme, vgradnjo prezračevalnih sistemov z vračanjem toplote in povečevanje deleža energije iz OVE v stavbah (sončne elektrarne, daljinsko ogrevanje na obnovljive vire ipd.).
Trend je jasen: stare kurilnice s pečmi na kurilno olje ali premog zamenjujejo toplotne črpalke, daljinsko ogrevanje prehaja na obnovljive vire in odvečno toploto, fasade dobivajo izolacijo, strehe pa sončne panele. V ospredje prihajajo tudi hranilniki električne energije, ki omogočajo boljši izkoristek lastne sončne proizvodnje in razbremenjujejo omrežje.
A zgolj energijska bilanca ni dovolj. Stavbe prihodnosti morajo biti tudi zdrave. Tesna okna in debela izolacija lahko brez ustreznega prezračevanja povzročijo težave: vlago, plesen, visoke koncentracije CO2, alergene in slab zrak. Zato sodobne prenove vedno bolj vključujejo mehansko prezračevanje z rekuperacijo, ki hkrati zagotavlja svež zrak in zmanjšuje toplotne izgube. Eko sklad za takšne sisteme ponuja nepovratna sredstva tako za gospodinjstva kot za javni sektor, kar dodatno spodbuja njihovo vgradnjo.
Trajnost v stavbah se torej ne meri več samo v kilovatnih urah in centih, ampak tudi v kakovosti bivanja, kar pomeni manj vlage in plesni, manj prašnih delcev in alergenov, stabilno in prijetno temperaturo, manj hrupa iz okolice, boljše počutje in produktivnost.
Promet: največji izziv zelenega prehoda
Če so stavbe največji porabnik energije, je promet največji trn v peti pri emisijah toplogrednih plinov. Osebni avtomobili, tovorni promet, avtobusi in drugi načini prevoza še vedno v veliki meri temeljijo na fosilnih gorivih. V Sloveniji je promet v zadnjih letih glavni vir emisij v sektorjih zunaj sistema trgovanja z emisijami (ETS).
NEPN 2024 zato predvideva vrsto ukrepov:
- hitrejšo elektrifikacijo voznega parka,
- razvoj polnilne infrastrukture, zlasti na avtocestnem križu, v mestih in pri delodajalcih,
- spodbujanje javnega potniškega prometa in železnice,
- razvoj trajnostne urbane mobilnosti (kolesarske poti, P+R parkirišča, mikromobilnost),
- alternativna goriva za težji promet (vodik, biometan, napredna biogoriva).
Število električnih vozil je v porastu, vendar je njihov delež v celotnem voznem parku še vedno relativno majhen. Ključno bo, ali bodo v naslednjih letih cene električnih vozil in baterij padale dovolj hitro, polnilna infrastruktura pa se bo širila dovolj pametno, da bo prehod za uporabnike logičen in praktičen, ne zgolj "prisiljen".
Posebno zgodbo predstavlja razvoj polnilnih parkov in hitrih polnilnic, ki bodo služili tranzitnemu prometu in težjim vozilom. Na teh lokacijah bo treba zagotoviti velike priključne moči, vključiti hranilnike in po možnosti povezati polnilnice z obnovljivimi viri in pametnim upravljanjem obremenitev omrežja. Ravno na presečišču prometa, elektroenergetike in prostorskega načrtovanja se kaže, kako kompleksen je v resnici zeleni prehod.
Industrija in storitve: energetska učinkovitost kot konkurenčna prednost
Slovenija ima precej energetsko intenzivno industrijo - kovinsko, kemično, papirno, lesno, živilsko. Za ta podjetja so stroški energije ključni element konkurenčnosti. Hkrati so prav tu največje priložnosti za prihranke in inovacije.
NEPN 2024 in spremljajoči dokumenti ter razpisi predvidevajo posodobitev proizvodnih procesov, vračanje odvečne toplote in njeno uporabo za ogrevanje, večjo elektrifikacijo procesov, uporabo obnovljivih virov v industriji, digitalizacijo in pametne sisteme upravljanja (industrija 4.0/5.0) ter krožne modele, kot so ponovna uporaba materialov, zmanjšanje odpadkov, filozofijo "odpadek kot surovina".
Za financiranje takšnih projektov so na voljo različni viri: kohezijska sredstva, Sklad za modernizacijo 2024-2030, Eko sklad, SID banka in komercialne banke z zelenimi kreditnimi linijami. Slovenija se vključuje tudi v evropske sheme trajnostnih financ, kar pomeni, da bodo podjetja morala vedno bolj transparentno poročati o svojih emisijah in okoljskem vplivu.
Tam, kjer bo industrija pravočasno izkoristila priložnosti, bo trajnost postala konkurenčna prednost: nižji stroški energije, bolj stabilno poslovanje, boljša pogajalska pozicija v dobavnih verigah in dostop do "zelenega" kapitala. Kjer bodo z naložbami odlagali, se lahko zgodi nasprotno - energija bo dražja, emisije višje, standardi strožji in manj bo prostora na trgu.
Kmetijstvo in raba prostora: več kot le emisije
Kmetijstvo in raba zemljišč sta pogosto spregledana, a ključna elementa trajnostne slike. Emisije iz govedoreje, gnojevke, gnojil in obdelave tal se prepletajo z zmožnostjo krajine, da ogljik tudi veže - v gozdovih, travnikih, tleh. Poročila o blaženju podnebnih sprememb in Podnebno ogledalo 2024 poudarjajo, da bo treba bolje upravljati tako emisije kot ponore v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe in gozdarstva (LULUCF).
V praksi to pomeni skrbnejše ravnanje z gnojevko in gnojili, zaščito in obnovo travnikov, mokrišč in gozdov, razmislek o prehranskih navadah in zmanjšanju odpadne hrane in razvoj bolj trajnostnih prehranskih verig - od lokalne pridelave do kratkih dobavnih verig.
Kdo je na potezi? Gospodinjstva, podjetja, občine, država
Da bo trajnost do leta 2030 res razvojni model, ne le seznam ciljev v dokumentih, se bodo morali premakniti vsi ključni akterji.
Gospodinjstva
Energetska sanacija hiš in stanovanj (izolacija, okna, sistemi ogrevanja in prezračevanja).
Vgradnja sončnih elektrarn, kjer je to smiselno.
Učinkovita raba energije v vsakdanjem življenju: od termostatov do gospodinjskih aparatov.
Razmislek o načinu mobilnosti: manj nepotrebnih voženj, več javnega prevoza, kolesarjenja, delitve prevozov.
Podjetja
Sistematično spremljanje porabe energije in emisij.
Uvajanje projektov energetske učinkovitosti in OVE.
Priprava trajnostnih strategij, ki niso le "kozmetika", ampak resnično spreminjajo način poslovanja.
Upoštevanje trajnosti pri investicijah - od stavb do opreme.
Občine
Energetska prenova javnih stavb in javne razsvetljave.
Razvoj trajnostne mobilnosti, kolesarskih omrežij, javnega prevoza.
Pametno prostorsko načrtovanje, ki zmanjšuje potrebe po prevozih in omogoča kakovostno bivanje.
Lokalni energetski koncepti, vključevanje občanov v energetske skupnosti.
Država
Stabilen in predvidljiv regulativni okvir.
Jasni in pravočasni razpisi ter finančni instrumenti.
Boljša koordinacija med resorji, da se podnebna politika ne izgublja v birokratskih "žogicah".
Transparentno spremljanje izvajanja ukrepov in prilagajanje, ko se pokažejo odstopanja - kar Podnebno ogledalo že omogoča.
Med ambicijo in realnostjo: bo trajnost res razvojni model?
Slovenija ima s posodobljenim NEPN 2024 ambiciozen načrt, ki je formalno usklajen z evropskimi cilji in globalnimi podnebnimi zavezami. Podnebno ogledalo 2024 pa opozarja, da doseženi cilji še ne zadoščajo za podnebno nevtralnost in da bo treba pospešeno izvajati že načrtovane ukrepe, predvsem na področju OVE in prometa.
To na neki način povzame celotno dilemo trajnosti v Sloveniji - na papirju imamo strategije, cilje in instrumente, v praksi pa se pogosto zatakne pri počasnih postopkih, pomanjkanju kapacitet, strahu pred spremembami ali preprosto pri "počakajmo še malo".
Do leta 2030 ni več daleč. V energetiki, prometu in gradbeništvu je to praktično eno investicijsko obdobje. Odločitve, ki jih sprejemamo danes - pri prenovi hiše, pri vlaganjih v proizvodni obrat, pri načrtovanju občinskih projektov -, bodo še leta 2030 in 2040 določale, ali bo trajnost za Slovenijo razvojni model ali neizpolnjena ambicija.
Če pogledamo z druge strani: vsak kilovat prihranjene energije, vsak kvadratni meter dobro prenovljene stavbe, vsaka racionalizirana logistična pot in vsak kilometer, prevožen na elektriko ali z vlakom, prispeva k manjšemu ogljičnemu odtisu in večji odpornosti. Trajnost tako ni samo obveznost, ampak konkretna "projektna naloga" za vsakogar od nas.
Pot do leta 2030 bo naporna, a tudi bogata s priložnostmi. Vprašanje ni, ali si lahko privoščimo trajnostni razvoj, temveč je, ali si lahko privoščimo, da ga ne vzamemo dovolj resno.
