Arhitektura ni le umeščanje betona, lesa, kovine in stekla, ampak je zgodba o svetlobi, človeku in prostoru, prav to poskuša v svoje delo ujeti arhitekt Martin Gustinčič.
Z delovanjem v biroju Mehanizem se loteva vsakdanjih izzivov bivalnega prostora z občutkom za subtilno ravnovesje med funkcijo in estetiko. Zanj ni pomembno le, kako je hiša ali notranjost videti, ampak kako se v njej počutimo – kako svetloba oblikuje našo izkušnjo, kako prostor odmeva z življenjem, kako arhitektura postane del našega vsakdana.
• Za začetek, kako bi se predstavil arhitekt skozi vašo kariero, katera začetna izkušnja vas je najbolj zaznamovala?
Verjetno nas je vse arhitekte najbolj izoblikoval študij na fakulteti, mentorice in mentorji, ki so nam dali okvir, kako naj gledamo na arhitekturo in vse njene dele, na prostor, na razvoj skozi čas, na vpliv na družbo in počutje, na okolje, na likovnost, na tehnologijo.
Če pa gremo še dlje nazaj, so name verjetno najprej vplivala dela Vojteha Ravnikarja v Sežani, ki so me kot otroka navduševala, kdaj pa tudi jezila. Vsekakor me niso puščala ravnodušnega in ob njih sem nekaj začutil, verjetno neko urejenost in kršenje urejenosti, humor in igrivost.
• Kako se je razvilo vaše zanimanje za razsvetljavo, ali je to prišlo kot »prirojena« želja ali bolj skozi potrebe projektov in tehnološki razvoj?
Želel bi si, da bi lahko imel bolj poetičen odgovor, ampak do tega je prišlo bolj kot ne po naključju. Sem iz generacije, na katero so močno vplivali finančna kriza 2008 in vsa leta, ki so s pomanjkanjem dela v arhitekturi temu sledila. Zaposlil sem se v podjetju, ki se je ukvarjalo z načrtovanjem osvetlitev, kar mi je odprlo drugačen pogled na umetno osvetlitev, me navdušilo nad tem področjem in povleklo vase.
• V biroju Mehanizem (ustanovljenem z Ano Doles) združujete arhitekturo, notranje oblikovanje in osvetlitev. Kako ta interdisciplinarnost vpliva na vaše delo?
Ni sicer nujno, da pri vsakem projektu združujemo vsa ta znanja, a celosten pogled vsekakor pomaga. Razmišljamo bolj povezano – arhitektura, notranje oblikovanje in svetloba delujejo kot en sistem, ne kot trije ločeni deli. Včasih načrtujemo osvetlitve za končne naročnike, včasih za druge arhitekte. Če se ukvarjaš z vsemi deli projekta, lažje vidiš celoto, če delaš le en del projekta, pa se bolj prepustiš sodelovanju, različnim pogledom in vizijam.
• Ko sprejmete nov projekt, kakšna je vaša prvotna misel, kje začnete razmišljati: z maso/obliko, z ambientom, energijsko učinkovitostjo ali svetlobo?
Navadno se projekti na začetku uokvirijo po eni strani z omejitvami, torej prostorskimi razmerami, željami naročnikov in zahtevami soglasodajalcev, po drugi strani pa z likovnostjo, torej s prvo idejo. Znotraj tega se razvije koncept, ki določi ton in značaj projekta.
Osvetljevanje je po svoje zelo tehnična stvar, kjer sledimo temu, da določeni prostori ali površine dosežejo določeno osvetljenost (ki jo merimo v luksih), enakomernost, barvno temperaturo (ki jo merimo v kelvinih) in podobno. Hkrati pa si želimo ustvarjati prostore, v katerih se počutimo dobro. Torej takšne, ki vsaj niso moteči, v najbolj ambicioznem primeru pa celo zbudijo neka dobra čustva.
• V vaših projektih pogosto zasledimo, da svetloba ni le funkcionalna, ampak izhodišče ambienta. Kako razmišljate o »kakovostni svetlobi« in kaj za vas pomeni?
Svetloba zelo velikokrat »naredi prostor«, pa naj bo naravna ali umetna. Postavitev oken in drugih odprtin ter njihova velikost lahko prostoru povsem spremeni značaj in kakovost. Prav tako velja za svetila. Niso le tehnični elementi, so nosilci razpoloženja.
Če pa gremo v bolj praktično smer, kakovostna svetloba je navadno takšna, da omogoča različne scenarije. Da jo lahko prilagodimo svoji dejavnosti, času dneva ali razpoloženju. In to pri projektih navadno pomeni kombiniranje raznolikih svetil in tipov svetlobe, različne možnosti prilagajanja.
• Kako se vaši pristopi k dani svetlobi spreminjajo pri prenovah starejših stavb v primerjavi z novogradnjami?
Razlika je tehnične narave, torej v tem, da lahko pri še nezgrajenih objektih načrtujemo vse, kjer in kakor si želimo. Pri starih stavbah pa se pogosto upoštevajo že postavljene lokacije izpustov elektrike in napeljave. Pri vseh pa sledimo enakim ciljem. Vedno radi uporabimo raznolika svetila, z različnimi vrstami svetlobe (torej direktno, indirektno, usmerjeno, razpršeno ...), postavljenimi na različnih površinah in višinah, ter svetlobo, usmerjeno v različne smeri.
• Ali pri načrtovanju osvetlitve upoštevate dejavnike, kot so vpliv škodljivega modrega dela spektra, bleščanje, neenakomerna osvetlitev ali kontrasti svetlobe in senc?
Vse omenjene stvari so lahko moteče ali celo škodljive, ne velja pa to vedno. Odvisno je od konteksta. Svetloba z izrazitejšim modrim spektrom je denimo nezaželena zvečer, ko bi se morali umirjati, medtem ko nas sredi dneva ohranja budne. Prav tako bleščanje in kontrasti na delovnih mestih, kjer se jim moramo izogibati, drugje pa lahko prostor oživijo, naredijo bolj zanimivega in bogatega.
Tako da je s temi deli svetlobe in osvetlitve nekako tako kot z vsemi drugimi stvarmi v življenju. Kar je na nekem kraju in v nekem času dobro in zaželeno, je lahko ob drugem prav nasprotno. Tudi pri količini svetlobe lahko pretiravamo v eno ali drugo stran. Medtem ko morajo biti delovne površine dobro osvetljene, pa po drugi strani kakšen hodnik svetila včasih sploh ne potrebuje, pogosto pa vidimo prav to, da je pri obeh jakost svetlobe enaka.
• Zakaj se v arhitekturi premalo razmišlja o nočni atmosferi prostora?
Tudi sam o umetni osvetlitvi nisem prav veliko razmišljal, dokler nisem začel delati v podjetju, ki se je ukvarjalo prav s tem. O arhitekturi (v ožjem smislu) namreč razmišljamo bolj kot o volumnih, prostorih, odvzetih naravi, kjer za sence in svetlobo skrbijo sonce in zunanji dejavniki. A vendar, v umetno osvetljenih prostorih preživimo zelo velik del življenja. Umetno osvetljeni prostori tudi niso osvetljeni le ponoči, in dnevna umetna osvetlitev je lahko tudi drugačna od nočne.
• Kateri svetlobni materiali, tehnologije, pametne rešitve vas trenutno navdihujejo ali jih celo uporabljate sami?
Vse, kar omogoča prilagodljivost, barvo oziroma temperaturo, moč, smer svetlobe, lokacijo svetila. Vsi smo navajeni, da si lahko nekatera svetila prilagodimo po jakosti. Sodobne tehnologije pa omogočajo na primer tudi spreminjanje barve svetlobe glede na čas dneva. Takšna svetila se poskušajo približati svetlobi, kakršno doživljamo zunaj. Ob vrhuncu dneva torej svetijo z močno jakostjo in visoko, hladno temperaturo, proti večeru pa upadata jakost in barva, ki prehaja v rumeno in proti oranžni barvi. Takšna osvetlitev zelo ugodno vpliva na naš cirkadiani ritem, na budnost in na umirjanje. So pa takšne rešitve za zdaj dražje in celoviti sistemi pridejo bolj v poštev pri delovnih mestih, kjer posebej skrbijo za dobro počutje in zdravje svojih zaposlenih.
• Na kakšne omejitve glede osvetlitev pogosto naletite in katere pomenijo največjo težavo?
Najpogosteje proračun. Dobra svetloba ni nujno draga, a zahteva razmislek. Zelo težko pa je dobra razsvetljava poceni. Tudi zato, ker je večina sedanjih svetil narejena tako, da so »večna« in žarnic ne menjujemo več, se celotna investicija v osvetlitev, za celotno življenjsko dobo svetil, nabere prav pri nakupu. Strošek se torej s časom deloma povrne z daljšo življenjsko dobo in manjšo porabo.
• Ste v svoji praksi naleteli na konflikt med estetiko in funkcionalno osvetlitvijo? Kako ga rešujete?
Pogosteje kot med estetiko in funkcionalnostjo pride do konflikta med funkcionalnostjo in ceno. Kadar se to zgodi, iščemo kreativne rešitve.
• Svetloba, osvetlitev je le eden izmed pomembnih vidikov pri vašem delu. Kako pa na primer sodelujete s strokovnjaki drugih disciplin pri usklajevanju svetlobnih sistemov in prezračevanja?
Če govorimo le o osvetlitvi, navadno sodelujemo le z elektrotehniki. Če govorimo o projektih, kjer delujemo kot arhitekti, pa seveda zelo tesno z inženirji vseh preostalih strok, še posebej v fazi izvedbenih načrtov. Osvetlitev, prezračevanje, akustika in materiali morajo delovati skupaj. Vsaka podrobnost vpliva na končno doživetje prostora, na varnost, na ugodje.
• Kako v prihodnosti vidite razvoj osvetlitve v arhitekturi?
Če pustimo ob strani tehnološki napredek, predvidevam predvsem to, da bo z nižanjem cen tehnoloških rešitev postala dobra, a anonimna osvetlitev lažje dostopna, medtem ko bodo kultna, oblikovalska svetila postajala še dražja in težje dosegljiva.
Po eni strani bo več prilagodljivosti, po drugi pa močna poenostavitev. Tako kot smo navajeni, da se nam prilagajajo vse pametne napravice okrog nas, bo tudi tu podobno. Svetloba se bo še bolj prilagajala človeku, njegovemu ritmu, razpoloženju, dejavnosti. Naravne svetlobe sicer ne more nadomestiti, lahko pa jo vse bolje dopolnjuje.
• Kako svetloba sodeluje pri trajnostnih strategijah?
Najbolj z upoštevanjem dobrega počutja in zdravja ljudi. Veliko boljša je v zadnjih letih situacija s svetlobnim onesnaženjem in pretiranim osvetljevanjem zunanjosti. Težava so jakost, barva (temperatura) in smer svetlobe. Svetlobo zunaj stavb potrebujemo zaradi varnosti, da se ne spotaknemo, da se izognemo nevarnim položajem; nobene potrebe pa ni na primer po pretiranem (ali pa sploh kakršnemkoli) osvetljevanju fasad. Kar zadeva porabo energije, pa sodobna svetila porabijo občutno manj energije, kot so jo še pred 20 leti. Pozorni pa moramo biti na to, kaj bo s temi svetili po tem, ko bodo odslužila svoj namen.
• Ali sanjate o svetlobnem projektu, ki ga še niste uresničili?
Vsakič, ko so naročniki zadovoljni s končnim rezultatom, je zelo lepo vedeti, da si s svojim delom nekomu izboljšal kakovost življenja. Je pa občutek, kakšna svetloba je komu prijetna, zelo subjektiven. Večinoma je odvisen od tega, na kaj smo navajeni. Medtem ko so severnjaki navajeni na zelo toplo barvo svetlobe, so marsikje na jugu Evrope navajeni na hladnejšo svetlobo. Če smo bili navajeni na nižjo osvetljenost prostora, je lahko po prenovi občutek spremembe skoraj šokanten. Zato ob takšnih situacijah naročnikom priporočamo, naj si dajo najprej nekaj časa, da se navadijo na nov prostor. Seveda se trudimo razložiti in predstaviti, kako bo, a dokler prostora ne doživiš, si težko v resnici predstavljaš, kako bo.
• Kakšen nasvet bi dali bralcem glede izboljšanja bivanja s svetlobo?
Naj se igrajo s svetlobo, naj preizkušajo različne tipe in smeri svetil: talna, namizna, usmerjena, posredna … Kombinacije ustvarjajo bogatejše prostore. Nikar naj ne razmišljajo preveč o eni luči na sredini stropa, v večini prostorov je takšno svetilo odveč. Za prijetne večere naj izberejo namizna in talna svetila, ki jih lahko usmerjajo ali pa zatemnijo. Svetloba naj ne bo le funkcija, ampak izraz karakterja doma.
Če potrebujejo pomoč za osvetlitev svojih stanovanj, hiš, vrtov ali pa celih tovarn, pa se seveda lahko obrnejo na nas.
