Zeleni prehod se pogosto začne pri zelo konkretnih stvareh: pri odločitvi družine, da bo zamenjala staro peč na kurilno olje, pri podjetju, ki se loti energetske prenove hale, ali pri občini, ki zgradi kolesarsko povezavo in prenovi javno razsvetljavo. Toda ozadje teh odločitev ni naključno. Za cilji, razpisi, subvencijami in novimi pravili stoji državni aparat - zlasti resorno ministrstvo, ki usmerja podnebno in energetsko politiko, temelj so pogosto tudi evropske direktive in dokumenti, sprejeti na evropski ravni.
V Sloveniji ta vloga pripada ministrstvu za okolje, podnebje in energijo, delno tudi minitrstvu za naravne vire in prostor. Ne glede na formalno ime in reorganizacije vlade je jedro naloge isto: usklajevati varstvo okolja, rabo prostora in energetski sistem tako, da bo država čez deset, dvajset in trideset let še vedno varna, konkurenčna in prijetna za življenje. V praksi to pomeni lovljenje ravnotežja med podnebnimi cilji, potrebami gospodarstva, pričakovanji prebivalcev ter omejitvami javnih financ in prostora.
Od velikih ciljev do konkretnih načrtov
Država si, kot rečeno, ciljev ne izmišlja sama od sebe - deluje v okviru evropskih dogovorov in globalnih zavez. EU je z evropskim zelenim dogovorom postavila cilj podnebne nevtralnosti do leta 2050. Posamezne države, med njimi tudi Slovenija, so morale pripraviti lastne podnebne strategije in nacionalne energetske in podnebne načrte.
Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo je tisto, ki pripravlja in posodablja strateške dokumente, kot sta dolgoročna podnebna strategija in nacionalni energetski in podnebni načrt (NEPN), prevaja evropske cilje v slovenske razmere: koliko emisij lahko še izpustimo, koliko energije moramo prihraniti, koliko obnovljivih virov moramo razviti, in usklajuje ukrepe med različnimi sektorji - prometom, stavbami, industrijo, kmetijstvom, oskrbo z energijo.
Vloga zakonodaje je pogosto nehvaležna: ko stvari omejuje, je preveč stroga, ko se preveč liberalizira, pa se pojavljajo očitki, da ne ščiti dovolj okolja ali ljudi
Ti dokumenti niso le "papir za v predal". Predstavljajo referenčno točko za vse ostale politike: od zakonov, ki urejajo gradnjo in rabo podnebje, do razpisov za finančne spodbude in načrtovanja velikih energetskih projektov. NEPN na primer določa, da moramo do določenega leta zmanjšati emisije v prometu, povečati delež obnovljivih virov v rabi energije, izboljšati energetsko učinkovitost stavb in industrije - in iz tega izhajajo programi financiranja, novi predpisi in standardi.
Za povprečnega državljana se to sliši abstraktno. A ko pogledamo svoje domove, ogrevalne sisteme ali lokalne ceste, hitro ugotovimo, da je mnogo tistega, kar se zdi "lokalna odločitev", v resnici posredno ali neposredno povezano z dokumenti na teh ravneh.
Zakonodaja: pravila, ki oblikujejo prostor in energijo
Država zateguje ali popušča vijake zelenega prehoda predvsem prek zakonodaje. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo sooblikuje zakone in pravilnike, ki določajo energetske standarde za nove in prenovljene stavbe, urejajo pridobivanje dovoljenj za obnovljive energetske projekte (sončne, vetrne, hidro, biomasa), opredeljujejo zahteve za učinkovito rabo energije v velikih podjetjih, javnem sektorju in pri energetskih družbah, urejajo prostor - od prostorskih načrtov do varovanih območij in poplavnih ravnic in nastavljajo okvir za sistem oskrbe z energijo - omrežja, tržne mehanizme, vlogo operaterjev.
Pri novih stavbah, na primer, predpisi določajo minimalne zahteve za toplotno zaščito ovoja, učinkovitost ogrevalnega sistema in vse pogosteje tudi za integracijo obnovljivih virov (npr. fotovoltaika na strehi). Pri prenovah so zahteve nekoliko bolj prilagodljive, a še vedno usmerjene v zmanjšanje porabe energije. Če želimo danes zgraditi javno stavbo ali večji poslovni objekt, se s temi pravili srečamo že v fazi projektiranja.
Na strani obnovljivih virov energije (OVE) pa zakonodaja poskuša v zadnjih letih skrajšati in poenostaviti postopke za izgradnjo sončnih in drugih elektrarn, hkrati pa urediti vprašanja umeščanja v prostor in vplivov na okolje. To je področje, kjer so interesi pogosto nasprotujoči: želja po čisti energiji trči ob varstvo narave, krajine in lokalne skupnosti. Ministrstvo tukaj nastopa kot posrednik, ki mora vzpostaviti pravila igre - kje se lahko gradi, koliko, pod kakšnimi pogoji.
Vloga zakonodaje je pogosto nehvaležna: ko stvari omejuje, je preveč stroga, ko se preveč liberalizira, pa se pojavljajo očitki, da ne ščiti dovolj okolja ali ljudi. A brez jasnih in predvidljivih pravil bi bila slika na terenu še bolj kaotična, naložbe pa bistveno težje.
Denar: razpisi, spodbude in finančne sheme
Načrti in zakoni so ena stran zgodbe, druga je zelo konkretna: kdo plača? Zeleni prehod je kapitalsko intenziven. Potrebne so milijarde evrov za prenove stavb, posodobitev omrežij, razvoj OVE, elektrifikacijo prometa in prilagajanje na podnebne spremembe. Država sama tega ne more in ne sme plačati - zato ministrstvo deluje kot "arhitekt" finančnega mozaika.
V praksi to pomeni, da ministrstvo načrtuje in usklajuje porabo evropskih sredstev za zeleni prehod (kohezija, Modernizacijski sklad, drugi programi), oblikuje razpise za podjetja, občine in druge javne institucije, pogosto v sodelovanju z javnimi skladi in agencijami, postavlja okvir za spodbude Eko sklada, ki so namenjene gospodinjstvom, podjetjem in občinam, in sodeluje s finančnimi institucijami, kot je SID banka, pri razvoju namenskih kreditnih linij in finančnih instrumentov.
Tako imamo danes na voljo nepovratna sredstva za celovite energetske prenove javnih stavb, blokov in stanovanjskih hiš, spodbude za prehod na OVE (toplotne črpalke, daljinsko ogrevanje na obnovljive vire, kotli na biomaso, sončne elektrarne), programe za učinkovito rabo energije v industriji, razpise za trajnostno mobilnost - kolesarske povezave, javni prevoz, polnilno infrastrukturo in projekte za prilagajanje na podnebne spremembe - protipoplavne ukrepe, zadrževalnike, renaturacijo vodotokov.
Ministrstvo praviloma ne deli denarja neposredno, ampak prek izvajalskih institucij (Eko sklad, Borzen, državni skladi, agencije). A ključno je, da ima v rokah "načrt" - koliko denarja nameniti kateremu področju, kako stroge naj bodo zahteve, kakšni so kriteriji, koliko časa bodo posamezni programi trajali.
Za gospodinjstvo, ki se odloča za naložbo v toplotno črpalko, prezračevalni sistem z rekuperacijo ali sončno elektrarno, se vse to prevede v zelo praktično vprašanje: ali obstaja subvencija, kakšni so pogoji in koliko časa bo razpis še odprt? V ozadju tega praktičnega vprašanja pa zmeraj stoji odločitev ministrstva, kako bo razdelilo "torto" javnih sredstev.
Energetski sistem: med varnostjo, ceno in podnebjem
Energija ni le podnebna, ampak tudi varnostna in gospodarska tema. Ministrstvo za okolje, prostor in energijo mora ob pripravi politik ves čas loviti ravnotežje med tremi cilji:
- Zanesljivost oskrbe - da elektrika, toplota in gorivo ne "izginejo" v kriznih trenutkih.
- Cenovna dostopnost - da stroški energije ne zadušijo gospodinjstev in gospodarstva.
- Okoljska sprejemljivost - da proizvodnja in raba energije ne povzročata prevelikih emisij in škode okolju.
Zeleni prehod stvari še dodatno zaplete. Prehod od fosilnih goriv k OVE pomeni več elektrifikacije (ogrevanje s toplotnimi črpalkami, električna vozila, industrijski procesi), več električne energije iz spremenljivih virov, kot sta sonce in veter, potrebo po hranilnikih, prilagodljivem odjemu in pametnem upravljanju omrežij ter odločanje o vlogi dolgoročnih virov, kot je jedrska energija.
Ministrstvo mora pri tem usklajevati interese sistemskih operaterjev, energetskih podjetij, občin, nevladnih organizacij, strokovne javnosti in investitorjev. Vsaka odločitev - od gradnje nove proizvodne enote do posodobitve daljinskega ogrevanja ali umeščanja velike sončne elektrarne - ima dolgoročne finančne in okoljske posledice.
Pri tem se vedno znova pojavi vprašanje: kdo nosi tveganje? Država z jamstvi in regulacijo, investitor z lastnim kapitalom, uporabniki z računi? Odgovor ni nikoli enoznačen, ministrstvo pa je igralec, ki mora postaviti okvir, v katerem se bodo tveganja in koristi razdelili.
Prostor: omejen vir, ki ga je treba znati deliti
Energetika in podnebje ne obstajata v vakuumu - vse se dogaja v konkretnem prostoru. Sončne elektrarne, vetrnice, daljnovodi, hidroelektrarne, daljinsko ogrevanje, protipoplavni ukrepi, prometnice - vse to zaseda prostor, ki je že poln drugih rab: naselij, kmetijskih zemljišč, gozdov, naravnih habitatov, vodnih površin, kulturne dediščine.
Ministrstvo ima zato ključno vlogo pri pripravi prostorskih politik in smernic, umeščanju energetskih in infrastrukturnih projektov v prostor, varovanju okoljsko in naravovarstveno občutljivih območij ter prilagajanju prostora na podnebne spremembe - poplave, plazovi, suše, dvig morske gladine.
Zadnja leta so pokazala, da brez celostnega upravljanja prostora zeleni prehod hitro trči ob zid. Na primer: izgradnja velike sončne elektrarne na kmetijskem zemljišču lahko povzroči dolgoročno izgubo kmetijskega potenciala. Vetrnice v občutljivih naravnih območjih lahko močno vplivajo na ekosisteme, hidroelektrarne vplivajo na vodne režime, ribje populacije in krajino, nov daljnovod ali cestni odsek lahko sproži odpor lokalnih skupnosti.
Ministrstvo mora v takih primerih zagotoviti, da odločitve ne temeljijo zgolj na kratkoročnih ekonomskih kalkulacijah, temveč na celovitih presojah vplivov na okolje, prostor in družbo. To pogosto pomeni dolgotrajne postopke, javne razprave in včasih tudi spremembo prvotnih načrtov.
Komunikacija in zaupanje: šibki člen zelenega prehoda
Tudi najboljše strategije in razpisi pa ne delujejo, če javnost ne razume, zakaj so potrebni, in če vanje ne zaupa. Ministrstvo za okolje, podnebje in energijo ima zato še eno, pogosto premalo izpostavljeno nalogo: to je komunikacija.
To vključuje pojasnjevanje, kaj pomenijo podnebni in energetski cilji za ljudi, transparentnost pri pripravi zakonov in razpisov, vključevanje strokovne in širše javnosti v razprave, odzivanje na kritike - od civilne družbe, gospodarstva, lokalnih skupnosti in sodelovanje z mediji, ki informacije posredujejo naprej.
Zelo konkretno se to vidi pri spornih projektih - od umeščanja nove infrastrukture do zapiranja starih energetskih objektov. Če se ljudje počutijo izključene in preslišane, se odpor hitro okrepi, projekti pa se ustavijo ali zavlečejo. Če se jim jasno predstavi, zakaj je sprememba potrebna, kakšne koristi in čigave interese prinaša, kakšna so tveganja in kako bodo naslovljena, je pot bistveno lažja.
Zeleni prehod je v resnici proces spremembe navad, tehnologij in vrednot. Tak proces ne more biti zgolj "tehničen"; je tudi političen in družben. Ministrstvo je v središču te dinamike - in tukaj nista dovolj zgolj dobra zakonodaja in razpisna dokumentacija, potrebna je tudi sposobnost poslušanja in razlaganja.
Ministrstvo ni vse - a brez njega ne gre
Lahko bi rekli, da je ministrstvo za okolje, podnebje in energijo neke vrste "dirigent" zelenega prehoda. Ne igra vseh instrumentov, brez njega pa orkester zelo težko deluje usklajeno.
Gospodinjstva odločajo, ali bodo prenovila hišo, vgradila toplotno črpalko, prezračevalni sistem z rekuperacijo, sončno elektrarno, kupila bolj varčno vozilo ali uporabljala javni prevoz.
Podjetja odločajo, ali bodo vlagala v energetsko učinkovitost, OVE in trajnostne poslovne modele ali bodo naložbe odlagala.
Občine odločajo, ali bodo prenovile javne stavbe, razvijale trajnostno mobilnost, urejale prostor z mislijo na podnebne spremembe.
Finančne institucije odločajo, ali in pod kakšnimi pogoji bodo financirale zelene naložbe.
Vsi ti akterji pa svoje odločitve sprejemajo v okvirju, ki ga postavi država - prek strategij, zakonov, spodbud in prostorskih načrtov. Ministrstvo ne more samo "izpeljati" zelenega prehoda, lahko pa ga bistveno pospeši ali upočasni.
Njegova odgovornost je, da cilje postavlja ambiciozno, a realno, pravila dela jasna, predvidljiva in poštena, finančne mehanizme oblikuje tako, da so dostopni in usmerjeni v resnično trajnostne projekte, prostor varuje, a hkrati omogoča razvoj.
Zeleni prehod ni več nekaj, kar lahko odložimo na "ene druge čase". Je proces, ki se že dogaja - z dobrimi in slabimi potezami, z napredki in zdrsi.
