Fascinantno je pomisliti, kaj 80 let časnika Večer pomeni z vidika filmskega novinarstva. Film kot medij letos praznuje 130. obletnico obstoja - se pravi, da je naš časopis doživel in spremljal praktično dve tretjini celotne zgodovine filmske umetnosti! Večer je bil zraven, ko smo Slovenci leta 1948 dobili prvi igrani celovečerec Na svoji zemlji, bil je zraven, ko je film po svetu začel postajati barven, bil je tu, ko so se v Evropi zgodili italijanski neorealizem, francoski novi val in jugoslovanski črni val ter v sedemdesetih novi Hollywood. Naš časopis je od prvega trenutka pospremil rojstvo slovenskega poosamosvojitvenega filma, doživel prehod s filmskega traku na digitalni medij, nastanek prvih multipleksov pri nas, zdaj pa spremljamo vzpon Netflixa z vsemi dobrimi in slabimi platmi. Skratka, Večer je kot pisni vir prav tako pomemben del zgodovine filma na Slovenskem.
Seveda pa to pomeni tudi, da je v zadnjih letih naš časopis priča tudi manj bleščečim platem tega razvoja. Naše ukvarjanje s filmom se ne sooča le z zatonom kinematografov, ampak tudi s padcem filmske kritike kot nekdaj nepogrešljivega člena v filmski verigi. Stanje pri našem časniku še zdaleč ni tako temačno kot v marsikaterem drugem mediju. Pri Večeru vendarle še vedno namenjamo izdaten prostor filmu kot pomembnemu popkulturnemu fenomenu današnjega časa, kar je pri nekaterih konkurentih že izginilo. A nove grožnje so za vogalom: vzpon umetne inteligence kot orodja, ki bi utegnilo nadomestiti novinarstvo, relativizacija in diskreditacija našega poklica, kot se odvija na družbenih omrežjih, pa seveda upadanje naklade in vpliva tradicionalnih medijev, kar zelo najeda tudi področje filmskega novinarstva.
Večer je doživel in pospremil praktično dve tretjini celotne zgodovine filmske umetnosti
Eden od osrednjih načinov, v katerem se časniki zunaj večjih centrov politične in gospodarske moči, kakršen je tudi naš, soočajo s temi izzivi, je vedno večji poudarek na lokalnih vsebinah. Gre za legitimno, logično in konec koncev uspešno strategijo današnjih časnikov. Novice iz Maribora, njegove okolice in nasploh severovzhoda Slovenije so najboljše takrat, ko jih resnični novinarji pridobijo na terenu, v stiku z ljudmi. To, da novinarka ali novinar, ki je v stiku z okoljem, ki ga najbolje pozna, z lastnimi očmi pridobi širšo sliko pomembnih dogodkov, je še vedno največji adut v boju proti umetni inteligenci, lažnim novicam in raznovrstni propagandi, hkrati pa tudi garant relevantnosti in branosti, saj gre vendarle za najbolj kakovostno informacijo, ki je na drugačen način ni mogoče pridobiti.
Filmsko novinarstvo pa se je v teh širših premikih znašlo v zanimivi zagati. Film je področje, kjer je dobre izdelke mogoče izdelati izključno z velikimi finančnimi vložki javnih ustanov, mednarodnih skladov, filmskih studiev in produkcijskih podjetij. To pa pomeni tudi, da film že zaradi narave medija v resnici ne more obstajati kot izključno lokalni fenomen. Naj bo jasno - to ne pomeni, da tisto, kar se na tem umetniškem področju dogaja v Mariboru, ni pomembno. Ravno obratno - izredno pomembno je. Recimo to, da ima Maribor svoj multipleks, da poskuša zgraditi nov mestni art film, filmske festivale, kot so Dokucoc, StopTrik in Enimation, pa lokalne, povečini mlade filmarje, ki svoje prve korake opravijo z neodvisnimi projekti prav v svojem domačem okolju. Še več, pri tem gre celo za enega temeljev kulture v vsakem mestu, vključno z Mariborom.
Hočem reči, da je film še toliko bolj kot kakšno drugo kulturno področje (v mislih imam predvsem glasbo) vedno odmev nekih širših trendov, tako nacionalnih kot globalnih. Če film kot lokalni novinar opisuješ zgolj v luči lokalnih dogodkov, je, kot da bi vzel zgolj en košček večje sestavljanke in trdil, da ta košček predstavlja celotno sliko, ki si jo je mogoče o tem področju ustvariti.
To ne pomeni, da tisto, kar se na filmskem področju dogaja v Mariboru, ni pomembno. Ravno obratno - izredno pomembno je
Konkreten primer tega je sledeč pojav. Neka filmarka ali filmar posname svoj prvi celovečerec z lastno kamero, brez večjih sredstev, v njem uprizori zgodbo iz svojega mesta, vanj pa postavi zgolj naturščike, ki govorijo pristen lokalni naglas. Takšne ustvarjalce ponavadi slišimo reči, da gre za popolnoma pristen izraz domačega okolja, ki nima veliko zveze z dražjimi filmi, ki jih snemajo v prestolnici ali drugod po svetu.
Pa je res tako? Do neke mere že. Vendar pa hkrati zgolj širše poznavanje filmske scene razkrije, da morda tudi marsikje drugod po svetu veliko filmarjev ustvarja filme s takšno miselnostjo in da je to posledica nekih širših globalnih trendov, ki segajo od dostopnosti digitalne tehnologije in orodij do odpora in prenasičene komercialne filmske scene. Nadalje nam šele poznavanje zgodovine razkrije, da so se že v preteklosti takšni vzniki neodvisnega filma zgodili ob točno določenih trenutkih in da je prav takšna miselnost neodvisnih filmarjev porodila nekaj najvplivnejših gibanj nasploh. Skratka, lokalno je morda res sinonim za nekaj pristnega, kar pa ne pomeni, da je to res popolnoma unikatno in da se isto morda ne dogaja že nekaj kilometrov čez mejo v sosednji državi. Film je umetnost, kjer ima vse veliko povezav z dogajanjem po svetu - in samo širši pogled lahko osmisli takšne prakse na način, ki presega PR-ovsko promoviranje teh filmarjev.
Obstaja torej še en način, kako se lahko kulturno novinarstvo sooči z negativnimi trendi, ki nas obkrožajo danes. Da svoje početje razvija kot stroko, kot izučen in neodvisen za neko umetniško področje, ki lahko na koncu informira tako javnost kot kulturne ustvarjalce. Sodba o tem, ali bo to dovolj, da bo naše področje rešilo pred utopitvijo ob vseh izzivih, ki segajo od umetne inteligence do oglaševalskih pritiskov, bo verjetno padla šele čez nekaj let. V tem trenutku se to vsekakor zdi kot ena od rešitev v tem povsem predrugačenem 21. stoletju.
