V teh dneh se je v Mariboru poslovil maestro Boris Švara, dirigent, ki je zaznamoval slovensko operno in glasbeno življenje zlasti v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja. Žalostno novico je sporočil dirigent Simon Robinson, ki je, kot pravi, "dirigentski otrok" pokojnika.
Boris Švara je bil rojen Tržačan. Odraščal je v glasbeni družini, ki mu je z ljubeznijo do glasbe podarila tudi močno narodnostno zavest. Odraščanje v takšnem okolju je temeljito zaznamovalo bodočega dirigenta. Bil je vseskozi vztrajen, brezkompromisen, strog do sebe in okolice. Spomnim se njegove kritičnosti in precej težavnega statusa samotnega jezdeca z najvišjimi umetniškimi kriteriji tudi iz intervjuja, ki sva ga imela pred dobrim desetletjem. Bilo je čutiti precej grenkobe in prizadetosti pri njem tedaj.
V času študija na Akademiji za glasbo v Ljubljani ga je podpiral in vodil stric dr. Danilo Švara, prvi akademsko izobraženi slovenski dirigent v takratni Jugoslaviji. Dodatno širino in poglobljenost v dirigentsko stroko je Boris Švara pridobil na znameniti Accademii Chigiani v Sieni pri svetovno znanih dirigentih, kot so bili Sergio Celibidache, Bruno Rigacci in Herman Scherchen. Nagrajen je bil kot najboljši udeleženec dirigentskega tečaja.
V Slovenskem narodnem gledališču v Mariboru je deloval do leta 1962 kot korepetitor, po tem letu kot dirigent. Za direktorja Opere in baleta SNG Maribor je bil imenovan leta 1972, do leta 1984 po izteku treh mandatov kot umetniški direktor pa je nadaljeval delo kot dirigent. V letih 1984 in 1985 je bil tudi honorarni direktor Opere SNG v Ljubljani.
V Operi in baletu SNG Maribor je premierno pripravil 40 opernih in baletnih uprizoritev, dirigiral 60 predstav - skupno kar blizu tisoč izvedb. Tista leta je bilo repriz bistveno več kot danes in tudi vložek dirigentov izjemno velik. V svoji dirigentski karieri je pripravil ob mnogih operah iz klasičnega repertoarja tudi veliko slovenskih, tudi krstnih izvedb. Bogato glasbeno znanje slovenske in svetovne operne literature mu je omogočalo, da kot umetniški vodja premišljeno vodi repertoarno politiko. Njegova prva skrb je bila dvig in razvoj mariborske opere in temu je podredil vse svoje ambicije. V času njegovega vodenja je domači kader zelo umetniško napredoval, hkrati pa se je mariborska opera odprla v širši prostor. V času, ki ni bil naklonjen takemu odpiranju, so v mariborski Operi gostovali svetovni operni pevci, kot so Ljiljana Molnar, Petar Dvorski in Ruža Pospiš Baldani - stalni gosti milanske scale in metropolitanske opere. Kot direktor je Boris Švara pritegnil tudi vidne soliste ljubljanske in zagrebške opere, da postanejo redni člani mariborske opere: Jurij Reja, Nada Rudžjak, Jože Kores.
V sodelovanju z domačimi in gostujočimi solisti so nastale številne opere, ki so arhivirane na televizijskih in radijskih posnetkih, prav tako je RTV izdala CD-posnetek opere La Boheme, Giacoma Puccinia in Faust Charlesa Gounoda v slovenskem jeziku. O visoki kvaliteti teh izvedb se prepričamo tudi v kritiki priznanega kritike in muzikologa dr. Boruta Loparnika, o predstavi Faust: "Njen prvi mož je gotovo Boris Švara, kajti le redko je pri nas operna celota artikulirana iz tako živo dramatične spontanosti, s tako natanko (in naravno) zadetimi tempi, pa tako trdno odmerjenim ravnovesjem med člani. Režijski in glasbeni lok predstave se ne upogiba niti za hip, njun napon je vzpostavljen iz skupnega spoznanja in zato slovito prediren, daljnosežen, do kraja zavezujoč."
Švara je kot dirigent gostoval v opernih hišah v Zagrebu, Ljubljani, na Reki, v Novem Sadu, Olomucu, Brnu in Magdeburgu, koncertiral pa je tudi s simfoničnimi orkestri doma in v tujini.
Večkrat je bil predlagan za Glazerjevo nagrado za življenjsko delo, a žal ima mesto od nekdaj težave pri nagrajevanju vrhunskih klasičnoglasbenih umetnikov. Švarov prispevek k rasti mariborske in slovenske operne ustvarjalnosti je neprecenljiv za kulturno zgodovino.
