Samoizolacija je v umetnosti nekaj samoumevnega. Slonokoščeni stolp je (bil) tipični umetnikov ustvarjalni biotop. Osamitev, izolacija, odmaknjenost, celo elitizem so povezani z njim. A kreativna (samo)izolacija nekoč ni bila prisilna, z vrha zaukazana in edina možna pot do ozdravitve družbe, ki ji grozi masovna okužba s koronavirusom. Ta stolp, v katerega smo zaprti zdaj v Karanteniji (ena od duhovitejših domislic s facebooka), je edina alternativa. "Samota pisateljeve delovne sobe" nikakor ni več to, kar je pomenila še pred nekaj desetletji, kaj šele stoletji. Ni več samotna, izolirana, je vir(tu)alna. Tudi pisatelj lahko, skupaj z vesoljno množico anonimnih, intimne globine in temne prostore duše, kamor si ostali nekoč niso upali, želja po skrivnosti pa jih je gnala od nekdaj, danes z enim klikom deli, raztrosi in razgali.
Francoski literarni kritik in pisatelj Charles-Augustin Saint-Beuve je z izrazom "tour d'ivoire" pred dvema stoletjema v svojih Avgustovskih premišljevanjih primerjal nežnega, čutečega pesnika Alfreda de Vignyja in močnega, vplivnega Victorja Hugoja. S slonokoščenim stolpom je primerjal de Vignyjevo sobo v grajskem stolpu in se obregnil ob pesnikovo čudaštvo, vzvišenost, odmaknjenost. Odtlej je metafora za izolacijo, družbeno neangažiranost. Ko si je metaforo prisvojil dnevni žurnalizem, jo je iztrošil, in to se zgodi s še tako žlahtnimi reki in sintagmami. Izgubijo naboj, izpraznijo se. Slabšalni pomen je oznaka dobila zaradi umetnikovega bega pred stvarnostjo. Namesto v areni življenja biti v balonu in se izmikati vsakršni akciji ali realnosti nasploh pač ni mogla biti odobravanja vredna lega. Čeprav je v nekem trenutku postala edina opcija.
Samota umetnikove delovne sobe ni več to, kar je bila, ni več samotna, je vir(tu)alna
