Madžarski romanopisec Laszlo Krasznahorkai je letošnji dobitnik Nobelove nagrade za literaturo, so sporočili v Stockholmu. Prejel jo je za svojo "prepričljivo in vizionarsko delo, ki sredi apokaliptičnega strahu ponovno potrjuje moč umetnosti," so utemeljili podeljevalci.
Kot še piše v utemeljitvi Nobelove nagrade, je Krasznahorkai velik epski pisatelj srednjeevropske tradicije, ki sega od Franza Kafke do Thomasa Bernharda in jo zaznamujejo absurdizem in groteskna pretiranost, se pa s svojim bolj kontemplativnim, natančno odmerjenim tonom obrača tudi proti Vzhodu.
Krasznahorkai se je rodil leta 1954 v majhnem madžarskem mestu Gyula na jugovzhodu Madžarske, ki je podobno odročno podeželje, kot je prizorišče njegovega prvega romana Satanov tango, ki je bil objavljen leta 1985. Roman je na Madžarskem postal literarna senzacija in avtorjevo prelomno delo. Močno sugestivno opisuje skupino revnih prebivalcev zapuščene kolektivne farme na madžarskem podeželju tik pred padcem komunizma. Roman je bil leta 1994 v režiji Bela Tarra prenesen na filmsko platno.
71-letni pisatelj in scenarist je zadnja leta pobral vse pomembne literarne nagrade, že pred več kot desetletjem, leta 2014, pa tudi nagrado Vilenica. Predlani je gostoval v Sloveniji, na festivalu Fabula.
V slovenščino sta prevedena njegova romana Satanov tango in Vojna in vojna ter kratka proza Svet gre naprej. Pri Beletrini so ga označili za stalnega kandidata za nobela - kot kaže, do letos. Leta 2015 je kot prvi Madžar prejel prestižno nagrado Booker. Leta 2019 ameriško nagrado za književnost, leta 2021 avstrijsko državno nagrado za evropsko književnost, leta 2024 mednarodno nagrado Prix Formentor ...
Šteger: To je srečen dan za srednjeevropsko literaturo
Programski direktor Beletrine Aleš Šteger pravi, da literatura letošnjega nobelovca tudi pri nas ni ostala neopažena, med bralci je precej priljubljen in daje upanje za bolj ambiciozno literaturo.
Kot posebnost pisanja Krasznahorkaija je izpostavil njegovo prodornost mišljenja ter odnos posameznika do množice in represivnega aparata ter izpostavil romana Melanholija upora, ki ga še nimamo prevedenega v slovenščino, in Satanov tango. V obeh govori "o temah, ki se nas tudi tukaj v Sloveniji zelo direktno dotikajo". S temi temami smo odraščali in se nam včasih zdi, da se že ponavljajo, Krasznahorkai pa je zanje našel izrazito svoj jezik, tudi filmski, "ki je na ravni nekega jezikovnega delirija izjemno precizen, empatičen in mnogoplasten".
Po Štegrovih besedah madžarska literatura velja za veliko evropsko literaturo, na Slovenskem je brana in spremljana, podobno kot poljska, češka in italijanska.
V slovenskem kontekstu po njegovem mnenju "obstajajo posamezni srečni trenutki znotraj recepcije madžarske literature", slovenska literatura pa je z nekaj izjemami velika neznanka za madžarske bralce. V obeh smereh je treba še veliko spoznavanja, dela in posredništva, "da se bomo dejansko brali in razumeli, kot se spodobi za sosede v Evropi".
