Še nikoli ni bilo nagrajenih toliko umetnic, tukaj so obrazložitve ...

Na ta veseli dan kulture, Prešernov rojstni dan, je Upravni odbor Prešernovega sklada razglasil dobitnika Prešernovih nagrad za življenjsko delo in dobitnice in dobitnike nagrad Prešernovega sklada za vrhunske umetniške dosežke v zadnjem triletnem obdobju. Upravni odbor Prešernovega sklada je obravnaval samo predloge, ki so jih predlagale strokovne komisije. Vsak nagrajenec je izbran z najmanj dvotretjinsko večino glasov vseh članov Upravnega odbora, so sporočili

Prešernovi nagradi za življenjsko delo leto 2026 prejmeta koreografinja in plesalka Mateja Bučar in industrijski oblikovalec Saša J. Mächtig, nagrade Prešernovega sklada pa Petra Seliškar, Ana Pepelnik, Jasmina Cibic, Gregor Božič, Petra Strahovnik in Tina Vrbnjak.

Mateja Bučar (1957), koreografinja in plesalka

"Koreografski opus Mateje Bučar je unikum v slovenskem prostoru. Njegova večmedijskost koreografijo umeščata v območje izven izključne gibalne umetnosti. Njena dela so koreografske situacije, ki vselej osvetljujejo meje koreografskega medija in ga razstavljajo navznoter," piše v utemeljitvi. "Delo Mateje Bučar je s soočanji različnih materialnih tekstur, naj so bile telesne, kinetične, prostorske, svetlobne, skulpturne, snovne ali tehnološke idr., razgrajevalo trdnost in sklenjenost posameznih koreografskih gradiv in izzivalo gledalsko zaznavo plesa ter človeških teles. Preden sta postala v teoriji popularna in v sodobnem plesu nadvse prisotna pojma predmetno naravnane ontologije in pulzirajoče snovi, ki si prizadevata postaviti pod vprašaj teoretski primat človeškega obstoja nad predmetnim, snovnim ali naravnim, je Mateja Bučar svoja dela organizirala tako, da bi iz sklenjenih, formalno trdnih gradiv ali gotovih koreografskih redov vsakdanjega življenja izstopili njihovi negativi ali krhek notranji ustroj. V teh procesih so jo zanimale pretvorbe med subjektivnim in predmetnim v plesu: med načini, kako se v kinetičnih procesih poustvari, popredmeti 'ekspresivni' plesni subjekt in kako predmetnosti pridobijo lastnosti živega organizma, ki mu je mogoče pripisati samopripoved ali glas. V teh razmerjih izidi niso brez svojih humornih leg," je med drugim še zapisala komisija.

Saša J. Mächtig (1941), industrijski oblikovalec

"Saša Mächtig je ena ključnih osebnosti slovenskega industrijskega oblikovanja in arhitekture. Njegovo delo temelji na poglobljenem razumevanju razmerja med tehnologijo, prostorom in človekom. V svojih projektih sistematično raziskuje psihološke, vedenjske in socialne potrebe uporabnikov ter išče načine, kako lahko sodobni materiali in proizvodni procesi služijo kakovosti bivanja. Njegovi izdelki so rezultat premišljenega, z raziskovanjem podprtega procesnega dela, ki presega intuitivno oblikovanje ter uveljavlja oblikovanje kot družbeno odgovorno prakso.

Njegovo najbolj prepoznavno delo je nedvomno K67, modularni kioskovni sistem iz leta 1966, ki je postal ikona svetovnega industrijskega oblikovanja. K67 je eden redkih slovenskih oblikovalskih produktov, ki je dosegel status globalno prepoznavne klasike. Že od 70. let je del zbirke Muzeja moderne umetnosti v New Yorku (MoMA) in ostaja ena najbolj prepoznavnih oblikovalskih ikon iz prostora nekdanje Jugoslavije.

Mächtig je s kioski, avtobusnimi nadstreški, uličnimi elementi in modularnimi arhitekturnimi sistemi desetletja oblikoval podobo slovenskega javnega prostora," med drugim piše v utemeljitvi.

Petra Seliškar (1978), scenaristka in režiserka

"Režiserka, producentka, scenaristka, raziskovalka arhivskega materiala in večkrat nagrajena dokumentaristka Petra Seliškar s filmi Telo (2023), Poletne počitnice (2025) in Gora se ne bo premaknila (2025) potrjuje eno najcelovitejših vizij sodobnega dokumentarnega filma – vizijo, v kateri sta umetnost in etika pogleda neločljivo prepleteni. V njenem opusu se dokumentarno ne nanaša na resničnost kot predmet reprezentacije, temveč na odnos, ki nastaja v času in prostoru snemanja. V avtoričinem nizu filmov se čutno in miselno združujeta v enotno izkušnjo pogleda. Bližina, ki jo ti filmi vzpostavljajo, ni sentimentalna gesta, temveč način mišljenja sveta – način, kako se film odpove nadzoru in postane dogodek skupnega bivanja," piše v utemeljitvi.

Ana Pepelnik (1979), pesnica

"Pesniška govorica Ane Pepelnik se skozi osem doslej objavljenih pesniških zbirk razvija v smeri iskanja vse bolj izčiščene in precizne rabe jezika. Njena poezija se definira v odnosu do tišine, kar se čuti predvsem skozi rabo za|molkov in pre|molkov. Kljub naslovu se zbirka to se ne pove poigrava s tematsko in jezikovno odprtostjo pesniške forme, v kateri je mogoče upovedati vse, toda le z nenehnim izmikanjem ter celo z ukinjanjem prepoznavnega govorečega subjekta. 

Govorica, ki se po zvočnosti in ritmičnosti pogosto približuje živemu pogovornemu registru, generira brezštevne pomene tudi v pesničini naslednji zbirki z naslovom V drevo. Tudi tu pesnica pod drobnogled postavlja domnevne samoumevnosti vsakdanjega življenja ter plete dialog med pesniškim glasom kot funkcijo v odnosu do sebe kot avtorice," med drugim piše v utemeljitvi strokovne komisije.

Jasmina Cibic (1979), vizualna umetnica

"Jasmina Cibic je interdisciplinarna umetnica, ki dela  filme, kipe, performanse in prostorske instalacije. Ukvarja se predvsem z raziskovanjem 'mehke moči', z instrumentalizacijo kulture in umetnosti, ki jo obvladuje država kot tudi geopolitične strategije. Njena dela med drugim obravnavajo kolonializem, kulturni imperializem, nacionalizem in patriarhalni družbeni ustroj

Teme in motivi Jasmine Cibic se v veliki meri povezujejo z arhitekturo in umetnostjo iz časa nekdanje Jugoslavije, zanima jo obdobje hlade vojne, gibanje neuvrščenih kot tudi še vedno obstoječe pozicije imperialnih sil. Vse to obravnava v relaciji do urgentnih vprašanj današnjega globalizma. Umetnica se pri tem poslužuje dokumentarnega gradiva, ki ga odkriva pri svojem temeljitem raziskovalnem delu, kot tudi fikcije. Tako dekodira mehanizme moči, ki se med drugim skrivajo v skrajno estetiziranih okoljih in izpiljenih ritualih," so med drugim zapisali.

Gregor Božič (1984), režiser in direktor fotografije

Scenarist, režiser in direktor fotografije Gregor Božič se je kot avtor na mednarodni zemljevid filma zapisal že s študijskimi filmi in s celovečernim prvencem, a zadnji leti njegovega ustvarjanja sta še zlasti opazni in filmsko ter fotografsko prodorni. Trije filmski projekti, na katerih je uresničeval svoj edinstveni in pretanjeni umetniški pogled, so premiere doživeli na najpomembnejših svetovnih festivalih (mdr. Cannes in Rotterdam), prejeli najvišja priznanja in dosegli tudi izjemen uspeh pri občinstvu.

Kot režiser, direktor fotografije, soscenarist in somontažer je leta 2025 ustvaril kratki film Navadna hruška, ki na gledalca deluje na več čutnih in miselnih ravneh. Z izrazito filmskim jezikom poetično in hkrati zelo konkretno, ostro in duhovito nagovarja intimne in skupnostne čustva ter spomine in spodbuja razmislek o trajnosti, dediščini ter človekovem odnosu z zemljo, Zemljo … in s filmom.

Kot direktor fotografije je podpisal udarna filma Človek, ki ni mogel molčati (Nebojša Slijepčević, 2024) in Fiume o morte! (Igor Bezinović, 2025) in s preciznim razmislekom o fotografiji ojačal samosvoji avtorski poetiki, vsebini in sporočila obeh filmov," med drugim piše v utemeljitvi.

Petra Strahovnik (1986), skladateljica

"Petra Strahovnik je skladateljica in interdisciplinarna raziskovalka, katere ustvarjalni opus predstavlja pomemben prispevek k razvoju sodobne umetnosti ter vzpostavlja trdno vez med slovensko in mednarodno glasbeno ustvarjalnostjo. Za svoje delo je prejela številna mednarodna priznanja. Njene skladbe izvajajo priznane zasedbe. /.../

S premišljenim sistematičnim raziskovanjem presečišč med zvokom, performansom, vizualno umetnostjo in znanostjo Petra Strahovnik presega klasične kompozicijske okvire. V središče svojih imerzivnih zvočnih okolij umešča kompleksna estetska, filozofska in družbena vprašanja, ki izhajajo iz raziskovanja duševnega zdravja, družbenih stigem, identitete, odgovornosti in empatije, pri čemer odpira prostor za poglobljen družbeni dialog ter etično, čutno in filozofsko razsežnost umetnosti," piše v utemeljitvi.

Tina Vrbnjak (1987), gledališka igralka

"Tina Vrbnjak je že nekaj časa zanesljiva, vselej profesionalno odlična igralka v ansamblu SNG Drama Ljubljana. V zadnjem triletju pa je docela izoblikovala svoj izrazito sodobni gledališki izraz in ustvarila cel niz vrhunskih, raznovrstnih in obenem avtorsko prepoznavnih vlog, ki jo kažejo kot zrelo ustvarjalko širokega razpona in izjemno domišljenega angažmaja. Tina Vrbnjak je gledališka ustvarjalka posebnega tipa: ni reproduktivka, temveč resnična soustvarjalka in soavtorica predstav, umetnica, ki z brezhibno dikcijo, muzikalnim fraziranjem, izostreno igralsko ekspresijo in natančnim obvladovanjem telesa organsko premošča dramske in performativne registre ter odgovorno soustvarja pomen uprizoritev v SNG Drama Ljubljana." 

V vseh predstavah, za katere je bila nominirana (od Alice, nekaj solilogov o neznosnosti časa do Mrakijade, Kar hočete, Cyranoja de Bergeraca ...) "je njena etika dela jasna – soustvarja režijske koncepte, oblikuje igralske partiture, premika kanonske like v sedanjost in s svojim mislečim telesom prevzema odgovornost do partnerjev, besedila in gledalcev," piše v utemeljitvi.