Predstava je nastala po motivih črtice Mater je zatajil in Cankarjevih drugih pripovedi, ki tako ali drugače naslavljajo pozicijo delavca in razrednih dinamik, kakor tudi teoretskih del, ki obravnavajo delavski razred. Uprizoritev naslavlja pomemben in aktualen, a pogosto zamolčan vidik razredne pripadnosti, še posebej tistega nižjih slojev – sram.
Realnost delavstva skrita v ideologiji
"Gre za sram, ki ga čutimo zaradi pripadnosti družbenemu razredu, ki mu nočemo pripadati," je na novinarski konferenci pred premiero povedal režiser in soavtor dramatizacije Bor Ravbar. "Uprizoritev se ukvarja z delavskim razredom. To ni neka fiktivna gmota, ampak smo to vsi mi, ki delamo, da zaslužimo svoj denar. Realnost delavskega razreda se danes skriva v prevladujoči ideologiji in sram je pomemben del tega skrivanja. V Cankarjevem času je bila pripadnost razredu zelo jasna. Jasno je bilo, kako izgledajo materina obleka, njeni škornji. V tistem času nisi imel na voljo deset parov škornjev. Danes pa jih morda lahko imaš, verjetno so jih celo naredili drugi pripadniki delavskega razreda, a je to zapakirano popolnoma drugače. Zato se mi zdi primerno pogledati v Cankarjev čas, kako so nekoč gledali na to tematiko."
Izhodišče uprizoritve predstavlja arhetipski prizor iz črtice Mater je zatajil, v kateri Jože pred šolo zataji svojo lastno mater. "Ta intimna zgodba med Jožetom in mamo razkrije inherentno povezanost med zasebnim in političnim. Jože se ne more osvoboditi odnosa s svojo mamo, dokler se ne osvobodi povezanosti s svojim družbenim razredom. Ta razredni sram je nekaj, s čimer se še danes srečujemo vsi. Ko gremo na tržnico, pa mislimo, da nekaj stane pet evrov, a se izkaže, da je v resnici 15 evrov, pa rečemo, da tega raje ne bomo kupili. Ko se s prijatelji in sodelavci pogovarjamo, kaj smo si kupili ali kje smo bili na počitnicah. Bolj ko smo delali predstavo, bolj smo na vsakem koraku opazili razredni sram," je povedal Ravbar.
Kot je poudarila dramaturginja in soavtorica dramatizacije Varja Hrvatin, sta z režiserjem gradivo črpala iz širokega nabora Cankarjevega pisanja in udejstvovanja. "Poleg črtic in zgodb, ki posredno ali neposredno govorijo o razrednem sramu, sva veliko črpala tudi iz političnih esejev, kakršen je Kako sem postal socialist. V tekstu je prisotno sodobno videnje časa, v katerem je živel Cankar, torej okoli leta 1900, ki se v družbenem smislu v marsičem zdi podoben današnjemu času. Smo v času pred vojno oziroma ta že poteka, povzdigujejo se različni diktatorski režimi. Naša želja je bila pokazati, kako se v bistvu nič ni spremenilo in kaj se lahko o tem času naučimo od Cankarja. Kako lahko razmišljamo o neki politični situaciji in kaj lahko mi sami spremenimo."
Sodelovanje dveh gledališč
Predstava In mnogi drugi … je koprodukcija med SLG Celje in kranjskim Prešernovim gledališčem, zato v njej igrajo člani obeh ansamblov. Direktor kranjskega gledališča Rok Bozovičar je celjskim kolegom namenil pohvalne besede. "Celjski teater je zadnja leta v vzponu. S tesno vpetostjo v mesto ste naredili velik korak naprej, kakršnega bi si želeli tudi v Kranju." Zadovoljstvo je ob skupnem sodelovanju izrazil tudi direktor SLG Celje Miha Golob. "Vesel sem, da gre prav za koprodukcijo s kranjskim gledališčem, saj smo si z njimi v mnogočem podobni, hkrati pa že leta ustvarjajo kvaliteten program, ki mu poskušamo tudi sami slediti. Sodelovanja med gledališči so različna, tovrstne koprodukcije pa so vrhunec teh sodelovanj."
"Cankarjev čas se zdi v marsičem podoben današnjemu"
Gre za drugo uprizoritev aktualne sezone v celjskem gledališču, katere osrednji del je namenjen prav Cankarju. Po predstavi Zvezde gledamo, da ne bi videli sveta, ki se je odvila v bivši gostilni Majolka v Celju, bo ta predstava na Velikem odru. "Na ta način ne širimo samo odra, ampak tudi fazon razmišljanja. Če smo sezono začeli s predstavo, ki je izpostavila vprašanje umetnika in pomena umetnosti, bomo zdaj obdelali enega osrednjih Cankarjevih motivov. Cankarjevi arhetipi danes pogosto vzbujajo negativne vtise v smislu, da je prav on kriv, da smo v naši družbi takšni, kot smo. Ampak jaz sem raje zahvalen njemu in njegovim zgodbam, ker v nas vedno znova sprožajo tovrstno družbeno diagnostiko."
V predstavi glavni vlogi Jožeta in matere igrata Luka Bokšan in Vesna Pernarčič, na odru pa jima družbo delajo še Aljoša Ternovšek, Barbara Medvešček, Aljoša Koltak, Mojka Končar, Lucija Harum, Eva Stražar, Rastko Krošl, Tarek Rashid in Damjan M. Trbovc. Poleg omenjenih Bora Ravbarja in Varje Hrvatin so predstavo ustvarjali še scenografka Urša Vidic, kostumografka Nina Čehovin, avtor glasbe Branko Rožman, oblikovalec svetlobe Domen Lušin, koreografka Lada Petrovski Ternovšek in lektorica Živa Čebulj.
