Ta teden se je v 97. letu starosti od tega sveta poslovila še druga polovica enega najzanimivejših literarno-profesorskih parov, kar sem jih spoznala, profesorica v tržaških slovenskih šolah, vsestranska kulturna delavka in ustvarjalka Zora Tavčar. Bila je pisateljica, pesnica, esejistka, avtorica številnih radijskih iger in dramskih besedil, prevajalka, urednica, raziskovalka emigrantske književnosti, strastna bralka, svojemu možu, velikemu pisatelju Alojzu Rebuli (1924-2018), pa ne le literarni navdih, marveč tudi prvi in edini neposredni kritik njegovega ustvarjanja.
Sama se je literarni ustvarjalnosti predajala v tihih nočnih urah, čez dan je energijo namenjala domačim opravkom in se pri tem rada pošalila, da pridnih palčkov, ki bi ji bili v pomoč, pač ni. Nikoli ni rinila v ospredje, nasprotno, nekoč je na vprašanje, zakaj ostaja v senci, skromno odgovorila, da se njen pisateljski "talentek" ob moževem skrije. Res preskromno, saj se je s svojim ustvarjanjem nedvomno zapisala v literarno zgodovino kot ena vidnejših ustvarjalk slovenske književnosti v Italiji.
Na Tržaško jo je, Štajerko, rojeno v Loki pri Zidanem Mostu, pripeljala ljubezen do moža, tržaškega Slovenca, ki ga je spoznala med študijem primerjalne književnosti in slovenskega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti. Pred tem se je šolala tudi na Dunaju, še prej pa na klasični gimnaziji v predvojnem Mariboru, kjer je živela najprej v železničarski koloniji in doživela tudi tragiko nemške okupacije. Do štajerske prestolnice, ki ji je ostala v spominu kot mali Pariz, je ohranila vse življenje, tako je rekla, poetičen odnos, čeprav se ji je kasneje zdelo mesto gospodarsko in tudi drugače zelo zapostavljeno.
Kako se je začela ta ljubezenska zgodba, ena najtrdnejših, kar jih je izpisalo življenje? O tem sta mi pripovedovala oba, Zora in Lojze, skupaj in vsak po svoje. On, študent ljubljanske klasične filologije, doma iz Šempolaja na tržaškem Krasu, je pozornost mlade Zore pritegnil že s svojim polemičnim nastopom v slavističnem seminarju, da si je rekla, takšnega bi imela za moža. Pa tudi Rebula si je že od prvega trenutka zapomnil dekle v sinje modri pleteni obleki, nato pa jo, ko je prišla k njemu, referentu za štipendije, po svojo štipendijo, tudi osebno spoznal. Zbližala ju je, oba umetniško občutljiva, a značajsko tako različna, on rojeni pesimist, ona rojena optimistka, prav literatura. Z njo je bil Zorin rod Tavčarjev, čeprav oddaljen od glavne poljanske veje z znamenitim Ivanom Tavčarjem na čelu, še posebno okužen.
Po poroki v začetku petdesetih let je Zora sledila možu na Tržaško. Ustvarila sta si dom na Opčinah nad Trstom in dobila tri hčerke, Alenko, Tanjo in (že pokojno) Marjanko, vse tri so podedovale literarne gene. Tržaški začetek za priseljenko iz Slovenije ni bil lahek, ovir ni manjkalo. Prva je bila že ta, da je morala, ker ji v Italiji niso priznali diplome, to na novo opraviti na milanski univerzi, tako je dobila doktorski naziv in redno zaposlitev. Tudi pri prestopanju meje, ki je tedaj delila komunistično Jugoslavijo od Italije, je doživljala bridke stvari. Ko je bila doma v Sloveniji, ji, nosečnici v tretjem mesecu, niso dovolili čez mejo v Trst, možu pa ne v Slovenijo, spet sta se videla, ko je bil otrok star že šest mesecev. Najbrž je tudi zaradi takšnega ravnanja jugoslovanskega režima, ki je preganjal kritične intelektualce Rebulovega in Pahorjevega kova, vzljubila Trst. K srcu ji je prirasel bolj kot možu, rojenemu Kraševcu, ki ga je z mestnega betona ves čas vleklo v zelenilo ženine obsavske Loke. Ta je kasneje, v njuni jeseni življenja, res postala edini in zadnji dom tega izjemnega para, vse življenje zapisanega literaturi, slovenstvu in krščanstvu.
"Sem posebna vernica. Težko se podredim čemurkoli, nimam rada paragrafov, rada grem v cerkev, kadar ni nikogar notri, rada imam intimnost, nimam rada obrazcev, imam svoje pogovore z Bogom in s svojimi svetniki," mi je Zora Tavčar zaupala pred več kot dvema desetletjema, ko sva se v Trstu pobliže spoznali. Ni bila samo posebna vernica, ampak nasploh posebna, izjemna ženska, požrtvovalna, predana možu in družini, prisrčna gostiteljica, a tudi samosvoja, strastna, duhovita, energična in glasna, velika nasprotnica lepljenja etiket in zagovornica razvijanja kritičnega mišljenja. Ko sem ji nekoč namignila, da vidim v njej kresanje feminističnih iskric, se je le široko nasmejala. Sončen človek, je rekel zanjo njen mož. Najlažje se bomo prepričali, da vse to drži, če jo bomo brali.
