V nedeljo zvečer je na dvorišču na Vojašniškem trgu 6, enem tistih, ki so nam jih odkrila Živa dvorišča, nastopila Anja Golob. Dvorišča so si jo zaželela za zaključek praznovanja svojega desetega rojstnega dneva. Naneslo je, kot je ugotovila voditeljica pogovora Zora A. Jurič, da je minilo deset let tudi od prve pesniške zbirke Anje Golob V roki. Desetletje, v katerem so sledili še tri pesniške zbirke, dve Jenkovi nagradi, založba VigeVageKnjige, udarne in popularne kolumne ter facebook zapisi in performansi, v katerih vztrajno opozarja, da je to tudi desetletje zatona slovenske kulturne politike. Anja Golob se zdi človek, za katerega rečemo, da poezijo živi. Ampak kaj pravzaprav pomeni poezijo živeti? Pomeni tudi, da je umetnost del življenja. In v naši družbi to ni.
V nedeljo zvečer se je izrisoval "portret mladenke v ognju" (domislica Zore A. Jurič) zgolj ob brlenju svečke, tako je tudi brala poezijo. Bilo je tako, kot mora biti na Živih dvoriščih: kot da si pri nekom doma, ampak vseeno v prostoru skupnosti. Bilo je intimno in komorno, ampak odprto.
