(INTERVJU) Uroš Črnko: Hvala družini za inspiracijo in umetnosti za katarzo

Uroš Črnko je fotograf mlajše generacije, sicer pa diplomant matematike in filozofije. V razstavnem prostoru Karlinia se do 31. oktobra predstavlja s svojo prvo razstavo (naslovljeno V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog). Mirno lahko zapišemo, da gre za najbolj nepričakovano in močno razstavo letošnjega Festivala fotografije Maribor.Črnkove fotografije so pravzaprav osebna in necenzurirana izpoved o tem, kako so njegovi bližnji sprejeli, da je homoseksualec. Razstava je pretresljiva, boleča. V grob me boš sprava, Bujla se mo, če si peder, Vi ste krivi za HIV, Nečen viditi tvojega deda, mu je dejala bližnja oseba, besede pa je Črnko nato zapisal na svoje golo telo ter ustvaril avtoportret Mommie Dearest. Ob videoinštalaciji, v kateri avtor predstavi resnične zvočne posnetke verbalnega maltretiranja, omenjena fotografija odpira razstavo, s katero se Črnko ponovno odkrije pred družino in občinstvom.Črnko se ne oddaljuje od močnih čustev, ki ga vežejo na zavrnitev; ni jih presegel in še vedno je v nekakšnem medprostoru predelovanja travme. Z razstavo izkaže frustracije, ki jih ne argumentira v neskončnost; avtor razume, da se s sporočenim marsikdo ne bo strinjal in mu bo celo nasprotoval. Izlivanja čustev pa ne pistin sicirate, obenem opozarja.Razstavo spremljajo zapisi v narečju. Vse fotografije pospremi izjemno preprosto: Na mojem telesi so zapisane vse stvari, kere so mi ble izrečene v enournem pogovoru. In še: Prepričan sen, da dotična oseba ne bi bila tak toksična do mene, če sama ne bi bila žrtev patriarhata, in se mi po eni strani smile.Jasno je, da avtor svoje narečje tesno povezuje s svojim doživljanjem. V njem doživlja travmo, v njem živi. V narečju je povedal, da je gej, v njem je doživel zavrnitev, v njem še vedno predeluje to, kar se mu je zgodilo.Ker je narečje tudi del razstave in bistven del avtorjeve širše izkušnje, smo intervju zapisali v pogovorni prleščini.Uroš, vaši zapisi, ki so razstavljeni ob fotografijah, so v narečju. Zakaj?Ljubim narečja. Pretenciozno se mi zdi vedno pisati v knjižni slovenščini, ker so narečja del slovenske identitete. V bistvu man rad skoro vsa od njih ena mejn, druga bolj, tak kak pač vsaki od nas. Dosti ludi se jih sramuvle, zlasti prleškega, in to se mi zdi vejka škoda knjižna slovenščina je konstrukt, z njo smo se formirali, nucamo jo, v narečjih pa živimo, v njih obstajamo vsak dan znova.Zato, ker sen uporabla prleščino, sen se v življenju dostikrat počuta manjvrednega. Sprašujem se, zakaj. Lidje se v narečjih, ki niso dojeta kot humorna, izražajo nemoteno in povsod; tudi na odprtjih galerij in na drugih kulturnih dogodkih so tisti, ki gučijo v ljubljanščini, dojeti kot bolj kredibilni. Prleščino dojeman kot enakovredno vsem ostalim narečjem in človek lahko tudi v tem narečju izrazi svoje strahove, čustva, dojemanja sveta.Najprej sen razmišla, da bi besedila, ki so razstavljena ob mojih fotografijah, pisa v knjižni slovenščini, pa sen si na koncu reka: jebeš to, iden v prleščino! Pripise k fotografijam sen pisa, ko je bila inspiracija, ne na silo. Napisa sen tisto, kar sen imel v glavi, kar sen čuta. Kot glasbeniki, ko delajo muziko: All in one take! Dostikrat čen biti perfekcionist, zdaj pa sen šo v obratno smer.Besedila v galerijah so navadno izpiljena do popolnosti. Vaša vsebina je čisto osebna, neposredna. S serijo fotografij prikažete, kako so vas zavrnile vam ljube osebe, ko ste razkrili, da ste gej. Lahko opišete tok svoje razstave?Razstavo sen zastava kot timeline, časovni trak. Osrednja in prva fotografija je Mommie Dearest, ki je nastala po ten, ko sen doma poveda, da sen gej. Tri tedne po operaciji žolčnih kamnov takrat sen šo v študentski dom, kolegica je pazla na mene, ker nisen hteja iti domov, vse skup je bilo preveč sveže me je moja bližnja oseba povabla na sprehod po Maribori, sama od sebe je predlagala še, da bi šla na sladoled. Jaz sen bija tak srečen! Ko sen bija otrok, me je ta bližnji človek sicer vozil okoli, ampak takrat jaz nisen hteja hoditi, saj veš, kak je, gda si otrok. Zdaj pa sen bija ful veseli, da grema na šetnjo. Spegla sen si srajco, pa sma šla.V tistem času sen meja fejst vejke panične napade, dogajali so se tudi v času bivanja v bolnici. Ko sma se srečala, me je ta oseba začela obtoževati, da jo s paničnimi napadi v bolnici sramotim. Tudi gostilna, v kero sma šla, ni bla v redi. Rekla je, da sen duševno bolan pa ni merila na panične napade, ampak na to, da sen gej. Začela mi je govoriti vse tisto, kar je napisano na mojem telesu na fotografiji Mommie Dearest. Ta fotografija je nastala dva ali tri dni po pogovori z meni drago osebo, ko sen stvari že malo predelal. Vejki del povedanega sen posnel, preostanek pa zapisa, ko sen priša nazej v študentski dom. Posnetek, ki sen mu spremena glas, je vključen v videoinstalacijo, s katero se razstava začne. Hkrati nisen hteja, da bi se bližnjo osebo na posnetku neposredno čulo in razpoznalo na nek način sen jo hteja zaščititi; vem, da je ta oseba skozi življenje trpela in da je živela na drugačen način, smili se mi, vseeno jo man fejst rad. Čeprav razumem, da je odrasla v drugačnem okolji in da lidje neso bili v stiki s homoseksualnostjo, čeprav zastopim, da bo dugo nucala, da bo to sprejela, vseeno mislim, da svojega bližnjika ne bi rabila terorizirati na tak način.Dovzetno in razumevajoče je, da sploh poskušate iti tako globoko v osebnost človeka, ki vas je prizadel; da ga poskušate razumeti.To osebo čen zastopiti. Ne bi rekel, da jo krivin osebno veliko bolj krivim sisteme, ki so privedli do tega odziva: Cerkev, kapitalizem, patriarhalnost in vse, kar prinesejo s seboj. Vsi ti sistemi so heteronormativni, pogosto homofobni in transfobni; vse, kar ni beli heteroseksualni moški, neje v redi in je zanič. Ko sen pisa zapise ob fotografijah, sen dajal vun svoje frustracije glede sistemov in mogoče na trenutke tudi glede koga individualnega. Mislim, da je moja bližnja oseba žrtev napak sistema. Mogoče se motin, ampak zdi se mi, da kapitalizem v sebi nosi največjo možno raven narcizma če nisi prvi, nisi nič. V kapitalizmi je tvoja vrednost pogojena s tvojin kapitalom, denarno vrednostjo. Do meni ljube osebe nimam zamer, neizmerno jo man rad do kunca, tudi če ona mene nede mela rada. Navezan sen na svojo družino, vedno bom.Veliko pripadnikov LGBT+ se po zavrnitvi, kakršno ste doživeli, seli proti prestolnicam, večjim mestom. Izkušnja marsikoga kaže, da je tam najti bolj odpre skupnosti in več prostora za drugačnost. Vi ste ostali tukaj, na Štajerskem. Na Ptuju ste hodili v gimnazijo, ob vstopu na fakulteto ste se preselili v Maribor. Kako to?Kolege in podporni sistem man v Maribori. Mislim, da je to razlog, da sen še vedno tukaj. Tudi sicer se držim bolj za sebe, če pa sen že v stiku s kom, ki ima kakšne čudne komentarje glede homoseksualnosti, pa sen v sebi najša moč, da naravnost povem, da sen tudi jaz gej. Ko pridem med kakšne starejše ljudi, za katere vem, da skozi življenje neso bili odprto v stiku z LGTB, se z njimi pogovarjam, povem svoje izkušnje... ponavadi vidin, da jih, če pojasnim po prleško in vsakodnevno, stvari začnejo zanimati. Takrat se počutin, kot da malo stvari poboljšuvlen mogoče me tudi to vleče k Maribori, mogoče sen tudi zato tu. Ko sen še bival v študentsken domi, sen na vodstvo dostikrat apelira, naj izobesijo mavrične zastave, in so jih. Zdaj, ko tam več ne živim, jih niso obesili, kar me žalosti. Dojeman se kot empatičnega človeka in mogoče ti lidje nucajo samo to, da pridejo v stik s ten. Jaz do zdaj še nisen doživa fejst negativnega odziva verjen, da ga kdaj bom, a do zdaj še ne.Razen od najbližjih.Ja, razen od tistih, od kerih bi nejbolj nuca podporo.Omenili ste tudi vpliv Cerkve na širše družbeno dojemanje homoseksualnosti. Koliko ste bili z institucijo in vero sami povezani skozi odraščanje in kako je to vplivalo na vaše samospoznavanje?V osnovno šolo in tudi k verouki sen hodo v Desterniku. Zmislin se pogovora, ko sen kot otrok vpraša: Če je Bog ustvara vse, je ustvara tudi Satana? Za pokoro sen moga zmoliti tri zdrave marije. Bija sen celo ministrant, čeprav sen enkrat zajeba celo mešo, ker sen prehitro prinesel hostje takrat so mi rekli, da jaz nesen za to vlogo (smeh). Zmislin se tudi, da sen enkrat po verouku šel molit pred križ. Zdaj se sprašujem, kako je možno, da je že otrok tako zelo ideološko usmerjen. Že takrat sen meja pomisleke do vere in Biblije, a jih nisen moga nasloviti. Cerkev temelji na dogmah, na prepričanjih, v katere se ne dvomi. Po birmi in po tem, ko sen se začeja spoznavati, ko sen priša na študij filozofije in ko sen končno spoznal ljudi, s katerimi sen se lahko pogovarjal o takih stvareh, sen se izpisa iz Cerkve. Ne moren stati za tem, kar so me učili. S strani Cerkve sen tudi osebno diskriminiran.Hkrati pa ločuvlen notranje doživljanje verovanja in Cerkev kot institucijo. Cerkev je ena od najbogatejših kapitalističnih korporacij na svetu, običajni lidje pa s ten neso v stiki. Ne zamerin jim, če vidin, da imajo odnos in da znajo biti kritični. Samo poglej, kakšen pritisk je na individuumih, redko pa na sistemih moči. Dober primer tega so podnebne spremembe: samo navadni človek more uporabljati papirnate slamice, šparati z elektriko in z vodo. Ne zanikam, da se tudi tak delajo spremembe ampak kaj pa korporacije? Dostikrat sen bija prav anksiozen, saj me je skrbelo, da neje zadosti delan, da bi se moral bolj truditi. Potem pa se vprašaš, zakaj bi se moga truditi samo jaz?V svojih delih združujete analogno fotografijo in napise. Zakaj? Vaša dela spominjajo na nove medije, na tako imenovane meme.Tak način dela je povezan z našo instagram generacijo. Zdi se mi, da tako izražanje pri meni izvira že iz osnovne šole že takrat sen na družbenih omrežjih meja naloženo svojo fotografijo, na katero sen nekaj napisal. Že kot otrok sen iskal načine, kak določene stvari dati vun iz sebe. Z analogno fotografijo sen se začeja ukvarjati, ker mi je fantastična: obožujem proces, sivino, zrnavost. Fotografije razvijan sam na WC-ji v temi, ker drugega prostora (tj. temnice) niman. Glavno je itak to, da fotografija nastane! Tudi za povečevalnik trenutno niman gnara to košta od 500 evrov naprej. No, tudi to sen reša: nabava sen si skener, s katerim fotografije digitalizan in jih predstavim na instagramu. Misla sen si: zakaj ne bi, če znan korektno uporabljati photoshop, na fotografije napisa, ka jaz čutin. Pa sn misla, te pa idemo, saj so moje fotografije, z njimi lehko delan, ke čen!Pogumno in tudi malo strašljivo se zdi, da ste tako osebno razstavo bili pripravljeni pokazati na malem geografskem območju, kjer se ljudje med seboj poznamo in kjer informacije hitro potujejo. Za konec vam še enkrat čestitam. Ste z domačim krajem še vedno povezani? Vas je strah odzivov?Mogoče me je malo strah odziva družine, z njo in z domačim krajem sen še vedno povezan. Tak bon reka: domov gren težko, a ne samo zaradi našega odnosa, ampak tudi zato, ker sen v domači hiši doživa fejst travmatično izkušnjo, ko sen razmišljal o poskusu samomora. Na ta prostor man posledično dosti spominov točno ven, ki sn leža, ko sen poskušal delati samomor. Nesen še čisto predela teh stvari. Vseeno pa sen, ko priden v svojo rojstno hišo, tan načeloma rad. So momenti, ko se dobro razumemo. Redki, a so.Ko sen po poskusu samomora šel na psihiatrijo, mi je bilo rečeno, da sen čustveno zavrt. Nikomi nisn moga povedati, kak se počutin. Ali sen žalosten, vesel, razočaran... takšnega načina komunikacije doma ni bilo. Zato čen na tej točki življenja trenirati diferenciacijo in analiziranje svojih čustev. V vsaki priložnosti, ki jo dobim, čen izpostaviti, kako sn se počuta in kako se počutin v danem trenutki. To se mi zdi fejst katarzično. Ko sen bija v procesi ustvarjanja in postavljanja razstave, sma se z mamo tudi slišala: opazil sen, da so frustracije, ki sen jih meja do nje, šle. Ne popolnoma, ampak v precejšnji meri. Z njo se znan pogovarjati na veliko bolj umirjen način, ker bolje razumem svoja čustva in njo. Starše bom vedno meja neizmerno rad, cenim jih, vem, da so meli težko življenje, razumem, zakaj tak funkcionirajo, a stvari, ki so se zgodile, so me vseeno prizadele. Čen biti v stiki s tem, kar me je prizadelo. V fotografiji in videu sen nejša način, kak se soočiti s svojimi čustvi, odpustiti svojin domačin.Kar se razstave tiče, pa hvala družini za inspiracijo, umetnosti pa za katarzično doživetje. Hvala tudi kustosinji in Festivalu fotografije za dano priložnost. Do meni ljube osebe nimam zamer, neizmerno jo man rad do kunca, tudi če ona mene nede mela rada. Navezan sen na svojo družino, vedno bom Kolege in podporni sistem man v Maribori. Mislim, da je to razlog, da sen še vedno tukaj

(INTERVJU) Uroš Črnko: Hvala družini za inspiracijo in umetnosti za katarzo

Klara Širovnik

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano