(INTERVJU) Tina Arnuš Pupis: Vse zapisane modrosti sem preizkusila na lastni koži

Začela bi z vonji. V knjigi Modrosti mačjega vojvode maček Poldi oziroma Leopold razpoloženje v hiši družine Kovač zaznava tudi skozi vonjave. Vonj po zažganem napoveduje težave, vonj po orošenem mahu žalost. 

"Voh se mi zdi zelo pomembno čutilo, čeprav ga pogosto zapostavljamo. Že pri sebi opažam, da določene spomine iz otroštva, naj bodo lepi ali težki, povezujem z različnimi vonji. Mačke, pa tudi psi, imajo voh še veliko bolj razvit, zato se mi je zdelo smiselno vplesti povezavo med vonji in čustvi. Tudi moje raziskovanje področja demence je pokazalo, da imajo lahko vonjave, dotik pa tudi slušne zaznave, na primer glasbe, pomembno vlogo pri obujanju spomina."

Kaj je vonj po zažganem pri vas?

"Te asociacije sicer ne hranim v spominu, so pa zato s spomini povezani nekateri drugi vonji. Vonj po gnilem krompirju mi na primer prikliče težke spomine, medtem ko so lepi spomini na otroštvo povezani z vonjem po marelični marmeladi."

Če smo že pri asociacijah. Sama bi branje knjige Modrosti mačjega vojvode povezala z vonjem po ominem stanovanju, ki se mi zdi prostor trdnih družinskih odnosov, domačnosti, varnosti.

"Ja, v knjigi Poldi babičino naročje opiše kot vonj po spominčicah. Sicer ne vem, kako dišijo spominčice (smeh), ampak to niti ni pomembno, saj gre za metaforiko. Razmišljala sem tudi, kako bi z vonjem opisali žalost. Prispodoba vonja po orošenem mahu se je prikradla, ker me je rosa spominjala na solze. Poleg tega mah navadno raste v senci, kjer je vlažno in temačno. Ker je vonj po zažganem povezan z ognjem, sem ga povezala z jezo, z ʼognjem v strehiʼ."

Mačji ponos je povod za duhovitost

Okostje knjige je deset mačjih modrosti, ki jih spoznava maček Poldi.

"Se vam je zdela katera izmed njih uporabna?"

"Nikoli ne pozabi lastnih modrosti." Spomnila me je na šalo o ljudeh, ki si zato, da ne bi česa pozabili, skrbno pišejo lističe, nato pa pozabijo prebrati tistega, na katerega so zapisali "Ne pozabi prebrati lističev". Modrosti mačjega vojvode rezonirajo različno glede na razpoloženje. So malo za šalo, malo zares, a nekatere se iz živalskega sveta da aplicirati tudi na otroke in odrasle.

"Mislim, da se da vse. Nekatere so bolj metaforične, druge bolj neposredne. Zdelo se mi je, da mora biti zaključek pozitiven in spodbuden, zato je tudi zadnja modrost taka, tolažeča: ʼBrez skrbi, na koncu se vse uredi.ʼ Vse zapisane modrosti sem preizkusila tudi na lastni koži. Če je na primer modrost ʼVztrajnost odpira vsa vrata. Razen, kadar so ta zaklenjenaʼ maček Poldi vzel zelo dobesedno, si jo ljudje lahko prevedemo v svoj jezik. Včasih se izplača vztrajati in trkati na vrata, včasih pa ugotoviš, da se ta vrata ne bodo nikoli odprla.

Med procesom nastajanja knjige sem razmišljala tudi o današnji poplavi priročnikov in zanimivo se mi je zdelo poigrati se s to idejo. Nastal je torej mačji priročnik, ki pa ni zapisan v stilu 12 korakov do tega in onega. Tudi jaz seveda kdaj preberem kak priročnik, a se včasih ob tem počutim zgolj kot pasivna bralka oziroma, kot bi se izrazil pedagog Paulo Freire, prejemnica depozitov. Moj namen ni poučevati bralca, zato sem želela zadevo zasukati nekoliko drugače – posamezno mačjo modrost lahko bralec vzame za svojo, lahko pa tudi ne. Nič ni zapečateno."

So bile na začetku knjige modrosti, okrog katerih ste gradili zgodbo, ali je bila najprej zgodba, ob kateri so se modrosti šele porajale?

"Na začetku sploh nisem razmišljala o modrostih. Ko sta se povsem spontano prikradli prvi dve, so jima sledile tudi ostale. Sprva sem si kot pripovedovalca zamislila psa. A ravno ob nastajanju moje knjige sta izšli kar dve knjigi, ki sta prav tako pripovedovali iz pasje perspektive. Nisem želela dajati vtisa posnemanja, zato sem pripovedovalsko perspektivo spremenila v mačjo, kar se je na koncu izkazalo za dobro potezo. Ti dve knjigi sta mi pravzaprav naredili uslugo (smeh). V mačka sem se namreč še lažje živela, četudi imam trenutno doma zgolj psa."

Zakaj vam je bil maček kot pripovedovalec še bližje?

"Ker sem lahko v značaj vpletla več duhovitih elementov. Pri psih se po navadi bolj poudarja zvestoba, pri mačkah pa je v ospredju mačji ponos. Miselnost, da je maček vladar družine. In iz tega izhaja kopica zabavnih prigod."

Veliko otrok ima babico ali dedka, ki zboli

Literarna animalistika je hvaležna perspektiva, s katero se je mogoče približati otroškemu in tudi odraslemu bralcu. A po drugi strani lahko ravno zato, ker je tolikokrat uporabljena, živali postanejo hitro stereotipne, s čimer smo že na spolzkem terenu. 

"Kadar pišem, imam vedno v mislih bralca. Pri tej knjigi sem pomislila tudi na bralce, ki morda niti niso pretirano naklonjeni mačkam. Zato sem vpeljala tudi druge teme – odnose v družini, demenco in seveda tudi izseke, ki so izključno plod moje domišljije. Je pa v določenih vidikih Poldi še vedno stereotipna mačka, vsi mačjeljubci namreč poznamo prigode z božičnimi okraski, temu se pač težko ogneš (smeh)."

Ob letošnji beri knjig za večernico smo ugotavljali, da se večina knjig v ožjem izboru ukvarja z aktualnimi socialnimi in družbenimi temami. Kako se lotiti pisanja o demenci, kako jo predstaviti otroku? Morda se je kdo ob branju knjige prvič srečal z njo.

"Tematika demence se je v to knjigo vpletla mimogrede, sprva sem jo želela uporabiti v nekem drugem, mladinskem delu. Pisanja se nikoli ne lotevam oportunistično, v smislu, da bom neko temo vpletla zgolj zato, ker je moderna, aktualna. Čeprav demenca v resnici je precej aktualna tema. Želela sem jo predstaviti verodostojno – brez olepševanja in obenem ponuditi tudi kanček upanja in topline. Ni pa nujno, da se bralci osredotočijo samo na vidik demence, veliko otrok ima babico ali dedka, ki zboli ali odhaja v dom."

Beseda, ki sem jo večkrat prebrala ob razmisleku o knjigi, je mehkoba.

"Mehkoba ali občutljivost, sočutje. Po izobrazbi sem socialna pedagoginja, zato znanja o odnosih in psihologiji posameznika zagotovo vplivajo na moje pisanje. Prav mi pridejo tudi izkušnje pedagoškega dela. Poleg zaposlitve v šolstvu sem več let tudi inštruirala pri različnih predmetih, matematiki, angleščini, tudi slovenščini. Kot inštruktor že imaš znanje v glavi, a umetnost je v tem, kako to znanje predati naprej. Če se ne znam približati tistemu na drugi strani, je moje znanje neuporabno. Zato stremim k temu, da so bralcu moje ideje dostopne. Pri ustvarjanju otroške literature sem pozorna na to, da ne uporabljam prezahtevnega jezika ali da bralca ne silim v teme, ki niso v otroškem registru. Vseeno pa poskušam ohranjati neki nivo. Pomembno se mi zdi razlikovati med otroškim in otročjim. Opažam, da je v otroški literaturi jezik pogosto preveč poenostavljen, okleščen, pootročen. To se mi zdi škoda. Eden izmed namenov branja je tudi razvijanje besednega zaklada. In učenje se začne s tem, da nečesa ne znaš ali ne razumeš."

Biblioterapija tudi pri otrocih "brez nalepk"

Kaj je bilo prej, pisanje ali študij in delo v socialni pedagogiki? Kako je to dvoje povezano?

"Pravzaprav ne vem, kaj je bilo prej. Lahko bi rekla, da se je moja pisateljska pot začela že v vrtcu (smeh). Prve pesmi sem napisala v predšolskem obdobju. In bojda sem se kot otrok ves čas poigravala z besedami in rimami. Potem je to veselje za dolgo časa zamrlo. Po zaključenem študiju sem se zaposlila v šolstvu, kjer sem znova prišla v stik z otroško literaturo. Številni moji učenci so imeli bralno-napisovalne težave, zato smo še toliko več časa posvetili obravnavi besedil. Nekaj časa sem si v knjižnici izposojala samo še otroške knjige in ob tem se je prebujala tudi moja domišljija. Stereotip, ki velja za ustvarjalce, se je pri meni izkazal za resničnega: pisanje je sovpadlo s težkimi situacijami v moji družini. Takrat se je domišljija razplamtela v neslutene širine. Začela sem z zgodbami, zelo kmalu sem se vrnila tudi k poeziji. Trenutno sem samozaposlena v kulturi. Praktični vidik pedagoškega dela ohranjam z nastopi v šolah. Sem pa pogrešala tudi teoretsko raziskovanje. Zato sodelujem z mednarodnim inštitutom Paula Freireja, ki se ukvarja s področjem pedagogike zatiranih in s pristopi kritične pedagogike. To skušam povezovati tudi s pridobljenimi biblioterapevtskimi znanji."

Vemo, da ima branje knjig številne pozitivne učinke. Toda kdaj govorimo o pozitivnih učinkih in kdaj o biblioterapiji? Ali ima za otroka branje knjige samo po sebi terapevtske učinke ali lahko o biblioterapiji govorimo šele, ko to poteka pod vodstvom osebe, ki ima za to potrebno znanje? In komu je pravzaprav namenjena?

"Področje biblioterapije je pri nas dokaj slabo razvito in uveljavljeno, zato sem izobraževanja opravila v tujini. Biblioterapija v osnovi izhaja iz medicinskega modela in v tem okviru predpostavlja, da ima uporabnik že vnaprej določeno težavo oziroma diagnozo, ki jo je treba zdraviti. S tem vzpostavimo pozicijo biblioterapevt – klient, ki je hierarhična, meni pa so bližje ideje vzajemnega učenja, sopotništva, ki jih zastopa tudi socialna pedagogika. Zatika se torej že pri samem terminu. Jasno je, da terapija, če jo umestimo v okvir psihoterapije, v šolo ne sodi. Glede tega imajo strokovnjaki upravičene pomisleke. Menim pa, da so določeni biblioterapevtski pristopi, metode in tehnike lahko uporabljeni tudi širše in se mi zdi škoda, da jih ne bi izkoristili tudi v šolskem prostoru, ker lahko pomembno doprinesejo k čustvenemu opismenjevanju, socialnemu učenju in obravnavi različnih tematik in težav, ki se dotikajo širše populacije otrok in mladostnikov, tudi tistih brez kakršnihkoli ʼnalepkʼ. Kar pa spet ne pomeni, da tovrstno biblioterapijo lahko izvaja kdorkoli. Vseeno se mi zdijo dobrodošla tudi znanja s psihosocialnega področja, saj mora izvajalec dobro poznati obravnavana področja in ne nazadnje znati presoditi, ali bi morda neki posameznik potreboval tudi druge vrste podporo.

V najširšem smislu si terapevtski vidik biblioterapije zamišljam tudi kot zdravljenje družbe. Branje kvalitetne literature, ki odpira prostore za razmislek, spodbuja tudi kritično mišljenje. To v današnji družbi še kako potrebujemo. S šundom sicer nimam problemov. Kot rečeno, tudi sama kdaj preberem kaj bolj lahkotnega. Težava nastane, če beremo samo to in brez kritične presoje. Najbolj terapevtska se mi zdi torej knjiga, ki ni na prvo žogo, ki rešitev in idej ne prinaša na pladnju, temveč ponuja možnost vživljanja in refleksije."