Naj najprej preverim, ali se sploh pogovarjam z avtorjem/avtorico nominirane knjige. Knjigo je namreč napisala Rozina Roman? Ker se niste pritožili, ko smo vas razglasili za nominiranca za večernico ...
"Ja, Rozina Román, od izida Trafikanta dalje tudi Romana Rozin in jaz, Roman Rozina, si delimo isto telo. Nisem torej še tako daleč kot Fernando Pessoa, ki je razpolagal z več desetimi pojavitvami, ampak tudi ambicije so različne. Pri meni gre za igranje, ker imam po nekem darežljivem naključju ime, ki je lahko tudi priimek, priimek, ki je lahko tudi ime."
Sklepam, da se je zasuk zgodil z zasukom ciljne skupine?
"Res je, odločil sem se, da bom tako ločeval zgodbe za otroke od pisanja za odrasle. Če bi Salman Rushdie otrokom namenjeno knjigo Luka in ogenj življenja podpisal drugače – in če bi bil seveda sam bolj pozoren –, bi je danes verjetno ne imel na svoji knjižni polici. Ampak se je dobro razpletlo, premajhna pozornost in nakupovalna zmota sta se izkazali za dobro. Kot sem rekel, privoščil sem si malo igranja, dobro se počutim tudi kot otroška Rozina Roman, niti siva brada in pleša me ne motita."
Kako se je pa to zgodilo, mislim pisanje za otroke? Spontano ali zelo načrtovano?
"Pravzaprav je to že tretji začetek in vedno je šlo za spontan odgovor na določeno stanje. Prve pravljice sem napisal kot majhen otrok, ko se nobena stvar ni zdela prevelik zalogaj. Še vedno lahko za zaprtimi očmi vidim z otroško pisavo popisane liste, ampak prebrati mi ni mogoče ničesar. Drugič sem poskusil ob svojih otrocih, obnavljal in preoblikoval sem znane pravljice – Sneguljčica tako ni prišla k sedmim palčkom, ampak k sedmim kozličkom – in tudi sestavljal nove. Tudi te je doletela enaka usoda, porazgubile so se po možganskih serpentinah. Večje škode zagotovo ni bilo, zgodb nikoli nisem povsem domislil in zapisal, kar je pri meni bolj ali manj isto. Zdaj, v tretje, pa so krivi vnuka in vnukinji. Ampak zdaj imam močnejšo željo in dovolj časa, da poskušam domislice zvezati v celovite zgodbe."
In seveda, kako je začel nastajati precej drugačen zmaj? Mogoče o povprečnem, znanem itak ni mogoče napisati zgodbice? (Velja za zmaja in za vse druge živali, da o ljudeh sploh ne govorimo.)
"Najstarejši vnuk, prvi v vrsti krivcev, je bil v nekem obdobju zaljubljen v bitja silnih moči. Pred možakarji z ameriško zvenečimi imeni so bile to čarovnice, velikani in zmaji. Posebno zmaji so strašansko zanimivi in zagonetni. V zrak uspejo spraviti svoja težka telesa, kar meji na čudež, v njihovem drobovju vre živa magma, da lahko bruhajo ogenj, so skoraj neuničljivi, sploh tisti s tremi ali sedmimi glavami. A prevelika moč in premajhna srčnost sta pogubna kombinacija, kar vsak dan vidimo na vrhu novičarskih portalov, kjer dežurajo take vrste liki. Da ne bi še sam gojil podobnih kultov, sem se odločil, najbrž je bilo tako, da je treba preveliko moč vsaj malo razgraditi, zmajske bogove spustiti na trdna tla."
Ste zavestno napisali zgodbo o nesprejemanju/sprejemanju drugačnosti? Ali pa je zgodba kar nastajala in je "morala" prišla naknadno?
"Najprej je nastajala zgodba, hotel sem ustvariti manj strašljivega, manj mogočnega zmaja, morala se je pa kar sama zakotila. Šele kasneje se mi je utrnilo, da gre najbrž za klasičen pravljičarki pristop, za prepoznaven trik, ko se bo drugačnost, ki se zdi šibkost, nazadnje izkazala za skrito lepoto ali vrlino. Tako je v neštetih pravljicah, od grdega račka do s pepelom zamazanih deklic ali v žabe zamaskiranih princev. Ampak nič hudega, sem se tolažil ob ponavljanju vaje, ni videti, da bi se te lekcije kdaj naučili, jo res razumeli. Znova in znova drugačnost žigosamo kot manjvrednost, kot nekaj, kar kvari našo skupnost. Strašansko radi imamo ljudi, ki so nam pripravljeni prodati etui za telefon za vsega par centov, ampak ta ljubezen traja le toliko časa, dokler so onkraj obzorja. Kot otroci smo najprej radovedni, različnosti so zanimive in privlačne, nato nas okužijo s predsodki, kako ono ni dobro in oni niso primerni."
Zmajček gre od doma in doživi družbeno nesprejemanje, ker ga najprej niso mogli sprejeti doma. To, da se družina s posebnim otrokom zabarakadira med štiri stene, je kar kruta podoba ...
"Najprej je bilo še nekoliko bolj kruto, pa je urednica Irena predlagala, naj tisti del malo omilim. Zgodilo se mi je, kar je postalo nekakšna nova normalnost. Ker dobesedno plavamo v sovražnosti in krutosti, ker nas ta vsepovsod obkroža, jo le še šibko zaznavamo. Menda bi si že polovica medijskih vsebin zaslužila opozorilo, da niso primerne za otroke do te in te starosti. Strašljive slike postajajo nekakšna običajnost, vse redkeje v grozi zatiskamo oči in se sprašujemo, kako je tisto, kar smo videli, sploh mogoče."
Kar pa se družbe tiče: najprej ga ne sprejmejo, ker ne bruha ognja, potem mu pripišejo prav bruhanje ognja, ki zaneti požar, ko pogasi ogenj, ki ga ni zakuril, pa ga končno sprejmejo. Samo, če so drugačni koristni, jih sprejmemo, ne? Pa še to je v človeškem svetu vprašljivo. Priseljenci delajo težaška slabo plačana dela, zelo so koristni, ampak to nam ni dovolj ...
"Težava je v tem, da so sovražnosti in nasilje postali del našega biotopa. Na družbenih omrežjih in v reakcijah pod članki, ki govore denimo o migrantih, se grmadi sovražni govor, razglaša se domnevna lastna večvrednost, vrstijo se pozivi k linču in novemu redu, ki bi seveda ne bil niti najmanj nov. In to niso samo anonimne pisarije, mnenjska desnica se s pomočjo svojih političnih voditeljev pomika vse bolj skrajno, tepsti šibkejšega od sebe marsikdaj ni več grdo."
Moram reči, da me je domislica, da zmaji bruhajo ogenj, če jejo pekoče stvari, presenetila. Ne vem, mogoče smo kot otroci to povezovali, zdaj sem pa že čisto pozabila ...
"Pravzaprav ne vem, kako se mi je vzpostavila ta povezava, da je ogenj treba vzbuditi. Morda zaradi tega, ker sam ne maram pekoče hrane, se pa spomnim, da sem kot otrok posnemal starejše in si nasul popra v juho. S solznimi očmi sem potem odraslo zatrjeval, da ni nič hudega, da zmorem in lahko celo ponovim, pretvarjal sem se, da sem v redu, čeprav sem v trebuhu nosil požar. Ampak to je samo domneva, pota miselnih vzgibov so včasih zapletena, ne tako prepoznavna kot pri Proustovih magdalenicah."
Ste se zabavali, ko ste vključili nutricionistične svetovalce za prehrano odraščajočih zmajčkov?
"Sem, čeprav sem imel nekaj težav pri niansah, kako razvrstiti živila, kako jih stopnjevati od bolj blagih do zelo pekočih. Je hren pred feferonom, kako je z ingverjem in janežem. Nisem dejansko preizkušal njihove moči, malo sem se zanašal na občutek in predvsem dejstvo, da lahko čebula izvabi malo ali nič solz, odvisno od čebule in od tistega, ki jo reže."
Sicer pa tudi še nikoli nisem pomislila na zmaje/zmajevke, ki bi imeli težave z neplodnostjo ...
"Moji zmaji so zelo človeški, tarejo jih človeške tegobe, zanje po človeško iščejo rešitve. Po stasu resda sodijo v čase dinozavrov, po duhu pa so zelo sodobni. Sicer pa je vse večja razširjenost navedene težave najbrž še ena od zadev, kjer plačujemo davek temu, da ne želimo biti del narave, da se ne vidimo kot njen sestavni del, ampak se od nje odvračamo. Vzvišeni smo in velikokrat sovražni do nje, smetimo po njej in jo uničujemo, ne oziramo se na njene sposobnosti in moči, da se obnavlja. Nenehno kalimo vodo in si lažemo, da jo bomo že prečistili, ko bo potrebno, zdaj pa se nismo pripravljeni odpovedati niti delčku ugodja in udobja."
Saj vemo, da imamo vrhunske ilustratorje, in tudi, da je Peter Škerl eden od njih, ampak sem vseeno fascinirana. Ker je to vaša prva otroška stvar, najbrž tudi vi še toliko bolj?
"Navdušen sem bil, ko sem njegove ilustracije videl prvič, in še vedno sem. Peter je izvrstno upodobil zmaje, mislim, da se je precej odmaknil od prevladujočih podobic ljubkih ali strašljivih bitij. V obraze so precej človeški, v noge pa se mi zdijo nekoliko kokošji, kar najbrž pristoji rodu slovenskih zmajev. Prav tako mojstrska je tudi arhitektura, mogočni zmajski gradovi in veličastna zgradba sanatorija, vrtoglava navpičnost, prepadna stopnišča. Verjetno sem Petru in urednicama Ireni in Tanji že presedal s hvalospevi."
Kako ste vi videli te zmaje?
"V moji glavi prej niso imeli zelo določne podobe, bili so precej nejasni krilati in repati metalci ognja. Na nekem mestu sicer opisujem pravkar izleglega mladiča, mojega posebneža, ampak tudi ta ne budi kake določne predstave. Pišem, da je bila koža barve macesnovega gaja, da so si prečne proge po trebušni strani izposodile barve jesenskega gozda in še kaka barvna podrobnost se najde. Iz današnje perspektive se zdi manj opis in bolj nagajanje Petru."
Kakšno bogastvo je ustvaril s črtno risbo in zamolklo barvno paleto! Tak arhaični svet, hkrati pa so ti zmaji vseeno sodobni, malo smešni, se mi zdi ...
"Me veseli, da je tudi vas navdušil. Petru je uspelo premostiti ta prepad med v globoko preteklost odmaknjenim prizoriščem in pripadajočim igralskim ansamblom, ki z eno nogo stoji v davnini, z drugo pa v današnjosti, ki je s svojimi vprašanji, razmišljanji, ravnanji povsem zapreden v sodobne teme."
Cobiss najde še Meduhce na obisku (z letošnjo letnico, pri Mladinski knjigi, ampak kot elektronski vir). Piše, da so pravljice ...
"Z njimi se je pravzaprav začelo moje pravljičarjenje, ta tretji poskus. Opazil sem Cicibanov razpis za kratko pravljico in se nanj odzval z dvema kratkima zgodbicama, ki sem ju že imel v glavi in valjal po jeziku, le zapisal sem ju in obrusil, da sta izpolnjevali razpisne pogoje. Ena od njiju, tista o meduhcih, je prejela prvo nagrado. Bil sem zelo presenečen. Že tako sem poln dvomov, takrat pa sem vstopil v povsem nov svet, hodil po še nepoznanih poteh."
Ampak ob dvomih je tudi veselje, ne?
"Menda res. Kmalu sem napisal prvo daljšo pravljico in se čez čas dogovoril, da jo bodo izdali pri založbi Ocean, ki je bila takrat ena od vidnih založb za otroško in mladinsko leposlovje. Ampak njena lastnica je kmalu po najinem dogovoru ugasnila založbo in se podala v nepremičninske vode. Potem sem jo mahnil na Mladinsko knjigo, s katero sem takrat že sodeloval kot avtor knjig za odrasle. Iz moje majhne zbirke pravljic je najprej na dan pokukal precej drugačen zmaj."
Ste bralec knjig za otroke in mladino?
"Sem bil in znova postajam, prelistovalec in tudi bralec. Malo iz veselja nad pravljičnimi bitji, nad vladavino razposajene domišljije, tudi nad novimi možnostmi ubesedovanja, oblikovanja knjig, in malo iz razsvetljenskih vzgibov. Vnukom želim občasno povedati in tudi fizično pokazati, da ob vseh mehkih, gumijastih, piskajočih, dišečih, digitalnih igračah in igračarijah zanje proizvajajo tudi bolj staromodne, a zato nič manj imenitne knjige."
