Zgodbe izpod mize, s katerimi ste bili nominirani za 29. večernico, so zbirka kratkih zgodb o stari gospe Nagy, njeni vnukinji Tonji in lastnikih parov čevljev, ki jih Tonja s širokimi očmi opazuje pod praznično pogrnjeno mizo. So pa tudi priročnik za izdelavo lutk. Kaj je bilo najprej? Kako je prišlo skupaj?
"Začelo se je s povabilom ilustratorke, scenografke in lutkovne režiserke Darke Erdelji, da skupaj ustvariva nekakšen lutkarski priročnik ob 50. obletnici Lutkovnega gledališča Maribor.
Vedno pišem tako, da zgodbo spletem okoli osrednjih protagonistov; pri Zgodbah izpod mize mi je Darka opisala glavne značilnosti različnih tipov lutk, ki jih je želela predstaviti v priročniškem delu. Začeli sva z marioneto, ki je vodena od zgoraj, kot ne bi imela lastne volje. Pa sem si izmislila strica Miško in njegove vražje čevlje, ki plešejo kar sami od sebe. Potem so bile na vrsti naprstne lutke in nastala je zgodba o gospodični Cmoček, ki ima na vsaki roki kar šest prstov. Sledila je javajka, za katero mi je Darka povedala, da posebej mehko premika roke. In sem ustvarila nemega čarodeja, ki se izraža z rokami, saj močno jeclja. In tako dalje.
Ko sem v grobem izrisala vsakega od likov, ohlapno naslanjajoč se na karakteristike predstavljenih lutk, sem ji vdihnila še globino: osebno zgodovino, želje, brazgotine ipd. Zatem sem jim sledila po asociativnih (stran)poteh, vpletala v zgodbo koščke realnosti, (otroške) spomine in podobno. Pri meni je ustvarjanje vedno le do neke mere zavestno, ostalo je magija.
Na koncu je Darka napisala še priročniški del, v katerega sem naknadno vpletla delčke iz zgodbarskega dela, da se je vse prepletlo v čvrsto celoto."
Praznovanje gospe Nagy se začne s pogrinjanjem miz s prazničnim prtom. Prtom, ki ga je zaznamovala uporaba in je mogoče po njem potovati kot po zemljevidu. Ljudje se popackanim, zažganim itd. prtom odpovedo, češ da niso spodobni, saj bi morali biti prti (tako kot videzi naših življenj) brezhibni. Ampak brezhibnost ne piše umetnosti, ne? In tudi pravega življenja ne. Teta Ilonka je žalosten zgled.
"Ja, Baba je gostiteljica, ki povabi ostale protagoniste na čajanko; je povezovalni lik, ki jih združi v celoto, s tem da jih posadi za isto mizo. Obenem je tudi pisateljica. To simbolizirata dve mizi, ena jedilna in druga pisalna, čez kateri pogrne prt. In res je, ta prt nosi številne sledove druženj. Vsakega od junakov sem karakterizirala s čevlji, ki jih nosijo, pa tudi z nekim predmetom ali sledjo na prtu. Gospa Cmoček, ki se je sedemkrat skoraj poročila, tako denimo sedi pred vinskim madežem v obliki srca. Tudi naša življenja so takšen prt: če jih zares živimo, zagotovo kdaj prevrnemo svečo med plesom, kaj polijemo, v kakšno skrito gubo shranimo kovanec za srečo.
"Posebneži vseh vrst nosijo svoje zgodbe bolj na površju, zato jih lažje preberemo"
Posebneži vseh vrst nosijo svoje zgodbe bolj na površju, zato jih lažje preberemo. Pri pisanju so bistveni detajli, posebnosti, saj se le iz njih lahko izveze univerzalno sporočilo. Ne le, da nas brezhibnost ne nagovarja kot bralce, mislim, da je strah pred nepopolnostjo tudi ena od glavnih ovir pri pisanju oziroma ustvarjanju nasploh. Če hočemo pisati, se ne smemo bati pokazati zakrpanega in popackanega prta. Seveda ima vsak od nas v sebi tudi prestrašeno teto Ilonko. A če želimo živeti ustvarjalno, moramo negovati tudi bolj radožive, magične dele sebe."
Tonja je otrok, obkrožen s starimi ljudmi. Dvomim, da je bil medgeneracijski most izhodišče ali da bi celo hotel biti sporočilo. Otroci in starci so obstranci glavnega - produktivnega - življenjskega obdobja, edini, ki imajo čas in ušesa za zgodbe. Urar Vasja, popravljalec časa, si vedno vzame čas za vse ... In v tem svojem obstranstvu so starci in otroci zavezniki, ne?
"Ja, res je tako, kot pravite. Takšna zasnova je bila tudi v moji knjigi Gospa s klobukom. Pri Zgodbah izpod mize pa ima ta 'medgeneracijski most' še eno funkcijo: prenašanje izročila iz roda v rod, na kar je delno vplivala tudi petdeseta obletnica LGM. Tonja zna na pamet vse zgodbe, ki jih pripoveduje Baba, od Popija, Babinega nekdanjega moža, svojega deda, pa je podedovala zvezek, v katerem so njegovi zapiski o lutkah z vsega sveta in navodila za njihovo izdelavo. Na ta način sta oba dela knjige povezana v celoto.
Prek Babe in ostalih starejših likov pa v knjigo vpeljem tudi temo minevanja oziroma minljivosti življenja. Opažam, da me zadnja leta – morda tudi zato, ker sem pred dvema letoma tudi sama praznovala okrogli petdeseti jubilej – vedno bolj zaposluje. Tonja se tako sprašuje, 'kolikokrat bo nevidna roka še obrnila peščeno uro, preden bodo čevlji strica Miške zadnjič odplesali step? In kolikokrat, preden ji bo Baba povedala zadnjo zgodbo?'"
Liki iz slikanice/knjige so ljudje, ki so veliko izgubili - babica sopotnika, gospod Miška oboževalke in potem še vilo, gospa Cmoček ljubimce ... -, vendar pa jih ne definirajo izgube, temveč neke vrste presežki nad izgubami: babico ustvarjanje zgodb, gospoda Miško gon po gibanju, gospo Cmoček ljubezen ... Ne?
"Res je. Ko si mlajši in te prvič preplavi občutek, da te je življenje porazilo, misliš, da bo za vedno tako. Da je brezup neskončen. A potem spoznaš, da ni tako. Otrokom sem želela prek starejših protagonistov, ki imajo za sabo življenje, polno vzponov in padcev, pokazati pomen vztrajnosti, potrpežljivosti in poguma: kljub izgubam in razočaranjem, ki bodo neizbežno del njihovih življenj, naj vedno znova plešejo, se zaljubljajo ali kar pač radi počnejo. Občudujem ljudi, sploh starejše, ki ne obupujejo, ampak vztrajno pihajo v žerjavico in tako netijo veselje do življenja."
Čudovita metafora pomena posebnosti se mi zdita šesta prsta gospe Cmoček. Komaj kaj koristi je bilo od njiju in vedeževalka je rekla, da prinašata gospe Cmoček nesrečo v ljubezni. Ampak na kraj pameti ji ne pade, da bi se jima odrekla. Morda je prav zaradi njiju lahko vedno znova zaljubljena?
"Zares živi smo le, če smo pristni, avtentični. In v resnici smo prav zato zanimivi tudi za druge. A v današnji spolirani instagram kulturi to žal vemo oziroma verjamemo le redki. Šestinčici Lu in Lu sem si, kot rečeno, izmislila za poglavje o naprstnih lutkah. Nista zgolj metafora pomena posebnosti, ampak tudi dojemljivosti za majhne oziroma vsakdanje čudeže. Naš čas zaznamuje megalomanija: vsi bi radi imeli življenje kot iz filma, spektakularne partnerje, bombastične stvari. Ko si otrok, pa so zate največji zaklad najden gumb, zarjavel ključ, izpadel mlečni zob, pisan ovoj od bombona, lepa vžigalična škatlica, šojino pero iz gozda ipd. Zato Lu in Lu zbirata tovrstna čudesa in odpreta Najmanjši muzej na svetu. Mislim, da bi bilo zdravilno, če bi ga odprl vsak od nas."
Knjiga ima moto: "Naj bodo vrata lutkovnih gledališč vselej široko odprta tako za veljake kot za siromake. /Edino bogastvo, ki zares šteje, sta domišljija in srce, prostrano kot Panonsko morje."/ In stric Miška svojo vilo podari mestu z enakim pripisom: pod pogojem, da bo v njej gledališče, katerega vrata bodo široko odprta tako za veljake kot za siromake. Imate občutek, da je treba v našem času to spet posebej poudariti? Jaz ga imam. Pa ne mislim toliko na neposredno finančno nedostopnost, čeprav je ta seveda pomembna. Bolj na to, da je obveljala nezavedna miselnost, da je umetnost samo za izbrance.
"Tudi sama razmišljam podobno kot vi. Po naravi sem individualistka, zadnje čase postajam tudi samotarka. Tudi moji literarni junaki in junakinje so pogosto takšni. A vseeno se mi zdijo zelo pomembni skupni javni prostori oziroma dogodki, kjer se srečujemo.
Večkrat sva poudarili, kako pomembno je, da se zavedamo svoje unikatnosti. A obenem ne smemo nikoli, nikoli pozabiti, da smo tudi takšni kot drugi - da smo vsi enakovredni ljudje. Umetnost je nikogaršnje ozemlje, kjer se lahko srečujemo. Je zavestno, aktivno ustvarjanje skupnega preseka."
"Rada se pohecam, da je edina stvar, do katere sem posesivna, čas!"
"Čeprav je knjiga melanholična, ni žalostna, saj če imaš eno Tonjo pod mizo, bodo šle vse zgodbe naprej," ste tudi rekli na predstavitvi. Ja, knjigo zaznamujeta melanholija in resnost, ki pritičeta dobrim pravljicam/zgodbam. Ne vem, kako sprejemajo Zgodbe izpod mize otroci, se mi pa zdi, da je to brez dvoma knjiga tudi za odrasle. Tudi po več branjih še nisem zaznala vseh nians rezanja, odtekanja, zaustavljanja, ignoriranja ... časa v teh brezčasnih zgodbah.
"Kot sem že omenila, me zadnja leta zaposluje tema minevanja, tudi na čisto osebni ravni. Mislim, da je naravno, da vsaj začasno žaluješ za minulo mladostjo. A obenem z leti vse stvari postanejo manj usodne, izgubijo ostre robove, pa je fino, če tudi sam postaneš bolj blag. Pa tudi hudomušen. Rada se pohecam, da je edina stvar, do katere sem posesivna, čas! 'Življenje je peščena ura. Poljubi vsako zrnce posebej.' Svoj čas rada namenjam pisanju. Sprehodom s psičko Rubi ob Dravi. Druženju s prijatelji. Potepanjem po velikih mestih. Pa tudi plavanju, ne le v bazenu in morju, ampak vedno raje tudi v praznini in tišini."
Zgodbe gredo naprej. Ko se pogovarjava, je tik pred premiero mladinska opera Lisičja luna. Nimamo ravno na pretek oper po slovenskih delih in ne mladinskih oper. Izhodišče je vaša knjiga, vendar niste vi napisali libreta. Ste kakorkoli sodelovali pri procesu? Morda veste, kaj je posebej nagovorilo ustvarjalce?
"Libreto je napisala Ana Pandur, ki je tudi dramaturginja in koreografka. Ana me je pred nekaj leti klicala, če se strinjam, da priredi Lisičjo luno, ker se jo je knjiga tako močno dotaknila. Bila sem zelo počaščena in vesela. Mislim, da jo je pri knjigi najbolj nagovorilo, da osrednji protagonisti aktivno iščejo izhod iz Zimzelenega gozda, ki je varen prostor, v katerega so se zatekli pred težavami, povezanimi z odraščanjem, a je obenem tudi past. Zato morajo otroci živali imeti pogum, da ga zapustijo. Pa tudi zaupanje, da si pomagajo med seboj.
Takoj sem začutila, da Ana razume knjigo na način, ki mi je blizu. Popolnoma sem ji zaupala in v procesu nastajanja opere nisem sodelovala. Glasba Mateja Bonina je fenomenalna, songi Ane Pandur so obenem povzetek pa tudi nadgradnja knjige. Posebno dragoceno je, da so – z izjemo štirih tolkalcev in profesionalne igralke, ki igra Rogato – vsi ostali nastopajoči pevci in plesalci mladi. In ko sem jih obiskala na vaji, sem videla, da so opero vzeli za svojo. Mislim, da bodo s tem prepričali tudi mlade gledalce, ki jim je opera primarno tudi namenjena."
