(INTERVJU) Akademski slikar Nikolaj Beer: Kar človek dela iz sebe, marsikomu ni pisano na kožo

Nagrado bo prejel za cikel razstav v letih 2021 in 2022: Vračanje h koreninam (Celje, 2021), razstava v galeriji Insula (Izola, 2022) in razstava Izbrana dela 1986–2021 (Kranj, 2022).Pogovor z umetnikom je potekal na njegovem domu na Izlakah, kjer biva z ženo Marijo.Ob mojem prihodu ste na vprašanje, kako pri bogu ste pristali na Izlakah, dejali, da ste se sem skotalili po nesreči. Pa če mi odgovorite po pravici? "V resnici je bil en kolega tukaj v slikarski koloniji - na Izlakah se namreč odvija najstarejša umetniška kolonija v Sloveniji. Vsak umetnik je bil sem povabljen za dve leti in on me je potegnil s seboj. Sam pravzaprav niti nisem vedel, kje ta kraj leži, čeprav sem se po sosednjem hribu, skozi katerega je speljana železnica, vozil v Ljubljano. No, takrat sem tukaj spoznal tudi svojo ženo, ona je tedaj še študirala v Ljubljani. Še pred kratkim sem v taisti koloniji deloval kot umetniški vodja - zdaj sem to vlogo predal možakarju, ki dela v galeriji v Zagorju in je tudi slikar." Malo romantično lahko zaključimo, da ste prišli zaradi umetnosti, ostali zaradi ljubezni ... "Ja, nekaj je že bilo na tem! Tudi žena je študirala umetnost, seznanila sva se v koloniji, v obdobju, ki je sledilo, pa sva se srečevala tudi v Ljubljani. Tam sem imel v tistem času še stanovanje, kjer sem slikal." Zanimivo se mi zdi, da bivate v Zasavju, v slikarstvu pa se venomer vračate k izhodišču, na Goričko. "Prav imate. Sicer delam tudi kaj drugega - slikam tukajšnja debla, kaj napravim po naročilu in tudi ljudi portretiram. V osnovi pa je Goričko tisto, kar je ostalo in kar v mojem slikarstvu vztraja vseskozi. Včasih se moja ustvarjalna pot nekoliko spreminja, a se venomer postavi nazaj na blato in na njivo. Tudi po poroki, ko sva z ženo Marijo zaživela na Izlakah, sem vsake toliko časa šel domov na Goričko. Tam je še vedno živela mama, imeli smo kar veliko posestvo. Brat je bil gozdni inženir in se je tam ustalil. Če je bilo treba, pa sem tudi jaz ostal kak teden in pomagal - sicer se mi ni preveč ljubilo, a kar je treba, je pač treba (smeh). Imava pa z ženo tudi tukaj na Izlakah nekaj zemlje in vrt. Le prst je malo drugačna - na Goričkem je prepletena s šodrom, tu in tam je dobra, veliko je ilovice. Na domačiji smo imeli tudi njivo, veliko okoli dva hektarja, kar je za Goričko precej. Tam sem kot otrok malo sodeloval in pomagal. Moral sem, nisem pa preveč užival (smeh)." Se je že ob pomoči na polju, ko ste bili otrok, v vas začel vzbujati ta znameniti motiv njive, ki je tako značilen za vaše slikarstvo? Vi zemljo slikate polnokrvno, kot da jo resnično dobro poznate. "To je v moje slikarstvo prišlo pozneje. Jaz zemljo še vedno čutim med prsti. Ko delaš na njivi, se tega občutka navadiš. Glina se recimo res dolgo suši - dežja pri nas sicer ni bilo veliko, navadno je bila suša - ampak glina je to imela v sebi, da si jo, če si stopil vanjo, s seboj nosil še res veliko časa. Ne vem pa točno, kdaj sem njivo posvojil kot pomemben motiv - vse to mi je menda ostalo še od mladosti. S stricem, ki je stanoval pri nas, sem kot otrok sicer počenjal tudi kaj drugega. On je bil udeležen v prvi in drugi svetovni vojni in bil je invalid. Nikoli se ni poročil in res sva bila prava partnerja. Vsako nedeljo je šel v cerkev - mi protestanti bogoslužja nimamo vsak dan - in jaz sem kdaj pa kdaj šel z njim. Potem pa takoj v oštarijo! Tam sem dobil za popiti kaj sladkega, on je pil špricarje, s prijatelji so se pogovarjali in igrali karte. Tam sem se tudi jaz naučil šnopsa in njemu podobnih iger. Stric je bil ves teden doma, imeli smo tudi živino in veliko je bilo za kositi. Vse to je urejal navkljub svojemu stanju. V nedeljo se je v oštariji malo razbremenil." Ko tako pripovedujete, se zdi, da je bil stric pomembna figura v vašem življenju. "Ja, oče ni imel časa niti ni bil take vrste človek. Po očetovi strani je bilo v družini veliko, sedem ali osem otrok. Trije so šli v Ameriko, kakor je bilo tedaj značilno za Prekmurje, oče in njegov brat pa sta ostala doma. S stricem sva res dobro razumela - doživel je okoli 75 let in bil je enostavno tak človek, ki ti je lahko bližnjik, prijatelj. Sicer pa je v naši domači hiši takrat delovala pošta - oče je bil šef, in tudi tam sem večkrat posedal. Tam sem se celo navadil brati, ker niso imeli časa, da bi mi kaj preveč pojasnjevali! Tu in tam je bila v časopisu narisana kakšna slikica, spodaj pa je bilo nekaj napisano ... včasih mi je kdo prebral, kaj piše, pogosto pa niso utegnili. Še pred šolo sem se naučil brati, ker sem želel vedeti, kaj piše pod sliko." Ali drži, da portrete slikate tudi po naročilu? "Naročil ni zelo veliko, si pa portreta vsake toliko časa kdo zaželi. Ljudi sem začel risati že v oštariji, tudi portretiranje je zame torej pomembna veja. Veliko sem risal tudi takrat, ko smo doma mlatili žito - pomagat je prišlo veliko, 20 ali 30 ljudi. Nekateri so slamo nosili, prelagali, par žensk je mami pomagalo pri peki in kuhanju. Ko so jedli za dolgo mizo, sem po navadi v roke vzel papir in risal. Imel sem to srečo, da mi je oče na pošti priskrbel papir, ki ga takrat ni bilo tako enostavno dobiti. Tudi svinčnik sem dobil pri očetu! Ustvarjati sem začel, ker sem imel možnost. Vedeti morate, da ljudje takrat pri nas niso imeli niti papirja niti dobrega svinčnika." Taka kmečka opravila in skupna kosila so bila za vas najbrž pravo razkošje obrazov! Zagotovo jih opazujete bolj podrobno kot kak povprečen sogovorec. "Tako je. Takoj vidim, kaj je na obrazu, ki je pred menoj." Kakšni so bili odzivi vaših prvih portretirancev? Se jih spominjate? "Oja. Hecno je bilo, ker so malo spili in rekli: 'O, jaz sen pa nej takšni, to je pa čudn!' Nekdo je nekoč dodal: 'Ja pa kaj hočeš, Nikola, iz vraga ne moreš napraviti angela!'" Se niso prepoznali, ker ste že tedaj imeli svoj slog slikanja ali ker niste bili izurjeni? "Nisem bil izurjen, a sem imel ta talent, ljudje so se na mojih portretih prepoznali, vedeli so, kdo je kdo. Karakter sem znal vedno narisati zelo jasno. V mojem času je gimnazija trajala osem let - že ena od tamkajšnjih učiteljic me je vzpodbujala k risanju. Po končani srednji šoli pa nisem vedel kam. Čutil sem, da bi moral malo več vedeti in da bi po mali maturi, ki je takrat še obstajala, nekam moral iti. Brat je bil toliko starejši, da je že študiral v Ljubljani. Vprašal sem ga, kam iti - in potem mi je enkrat rekel, da je v Ljubljani šola za umetno obrt. Druge veje umetnosti me niso mikale, zagrabilo me je slikanje. Oče je igral violino in je bil za umetnost nekoliko bolj odprt. Mama pa je predlagala, naj študiram kaj drugega, ker iz tega morda ne bo nič. 'Ne boš srečen,' mi je rekla. Pa sem ji rekel, da se bom že znašel! In sva zaključila. Z bratom sva v Ljubljani sprva stanovala skupaj. Ko je on šolanje končal, sem že tudi jaz bil toliko suveren, da me Ljubljana ni več prestrašila." A bili ste ruralec v prestolnici, bi lahko rekli. Vrh tega vas je zaznamoval dialekt. "Ja, sprva je bilo zares čudno. A sem se kar hitro navadil - z bratom sva stanovala privat in pri tisti hiši so imeli dva sina mojih let. Na dvorišču na Prešernovi smo kdaj igrali nogomet in tam sem že kaj hitro govoril po ljubljansko! So rekli, da me drugače tako ali tako nobeden ne razume ..." Pa mislite, da zares niso razumeli, da še vedno ne razumejo? "Vrag ga vedi! Po mojem tudi nočejo razumeti. Malo bolj pozorno bi morali poslušati, pa bi razumeli. Kmalu po tem sem si poiskal drugo stanovanje pri znancu iz Prekmurja, skupaj sva stanovala za Bežigradom. Žal pa nisem mogel iti domov vsak vikend, kakor se to dogaja danes. Tudi v soboto smo namreč imeli pouk. Domov sem šel nekajkrat na leto, ko sem vikend na Goričkem tudi malo podaljšal." Kako so bližnji in sokrajani takrat gledali na poklic umetnika? "Večjih težav s tem nisem imel. Ljudje so slikarstvo nekako vzeli kot tisto, kar moram delati, ker to znam. Razumeli se seveda niso kaj veliko. Ljudje radi vidijo nekaj lepega, tisto, kar človek dela iz sebe, pa komu drugemu ni pisano na kožo! Poleg slikanja sem vsaj 30 let soustvarjal tudi Evangeličanski koledar, k kateremu me je potegnila moja sestra, ki je bila poročena s protestantskim duhovnikom. Ta publikacija izhaja enkrat letno. Jaz sem delal platnice in kakšne risbice, ki so se povezovale z besedilom v notranjosti. Še pred nedavnim sem moral narediti enega. Sestrin mož mi je rekel: 'V cerkev tak ne hodiš, bar to napravi.'" In zdaj ste se oddolžili pred bogom (smeh). "Mislite, da res? Mislil sem, da bo to hitro prevzel kdo drug, pa se to ni zgodilo (smeh). (Sprehodi se v atelje.) Pridite naprej, ste že bili tukaj pri meni?" Ne še. Čudovit atelje imate. Tukaj torej preživite dobršen del dneva? "Ja, to je moj prostor. Sprva se mi je zdel prevelik, zdaj pa vidim, da je premajhen. Skozi čas se nabere veliko materiala in izdelkov. Poglejte, tamle imam eno nedokončano platno. Vsak dan mi naročnik telefonira in povpraša, če sem že kaj naredil. Rekel sem mu, da imam večino že pod streho, ampak da zdajle hodijo okoli novinarji in da ne morem delati, da nimam veliko časa (smeh). Moj ustvarjalni dan pa se sicer začne ob pravi svetlobi. No, včasih delam tudi ob slabi, dejstvo pa je, da poskušam biti tukaj vsak dan. Fajn je, če me kdo obišče in če se pogovoriva o mojem delu. To me ne moti in je tudi prav! V skrajnem primeru človek dela zase, a trapasto je, če delaš samo zase! Tudi drugi bi radi videli! Nekatere zanima vse mogoče, nekateri pa me takoj vprašajo, 'koliko pa to stane'. Hudo je, ko je to prvo in edino, kar ljudje vprašajo - jaz odgovorim, da toliko denarja, da kupijo eno sliko, že imajo. Nato jih vprašam, koliko so plačali za avto, s katerim so se pripeljali. "Polovica avtomobila, pa bo," jim v šali odvrnem (smeh)." Bi lahko rekli, da ste živeli od umetnosti? "Sem, tako je. Nikoli nisem počel česa drugega. Če me kdo prosi, še vedno naredim tudi kak portret, ker to rad delam. Nimam pa rad, da mi kdo govori, kako naj portret zgleda! Ženske bi rade bile Liz Taylor, moški pa nekaj primerljivega. Tega ne moreš doseči. Na portretu morava biti vi, ki ste portretirani, in tudi jaz, ki sem portretist. Tudi nekaj mojega mora biti zraven! Če človeka dobro spoznaš, vidiš, kaj se skriva za njegovim obrazom, če imaš za to oko, je na portretu tudi človekov karakter in celo tisto, kar človek niti ne bi hotel, da je opazno. Malo smo tudi psihologi. Ljudje me vprašajo, zakaj sem nekaj naredil tako ali drugače - na sliko vedno vtisnem delček sebe. Obenem pa mi je pomembno tudi to, da tudi tisti, ki se na umetnost ne razume, takoj ve, kdo na portretu je. Pa čeprav jaz naredim po svoje - na debelo, malo kdaj tudi karikirano, poudarjeno ... Podrejal pa se ne bi, četudi bi bil od prodaje finančno odvisen." Zakaj tako debeli nanosi? "Ne vem, niti sam še nisem prišel do odgovora in vzrokov za tako poetiko. Verjetno sem kdaj videl, da so bile slike narejene z debelimi nanosi, in to posvojil. Nekateri so rekli, da to izvira iz njive, od tam, kjer sem doma." Barve so sicer drage. Ste kdaj, ko vam je šlo z denarjem za nohte, razmišljali o tem, da bi spremenili celo svojo poetiko? "(Smeh) Seveda sem! Ampak malo sem imel tudi sreče, ker sem imel že v mladosti par kolegov, ki so že bili po službah in so redno hodili v Italijo - večkrat sem dobil barve od tam. Potem je že bila v Ljubljani ena trgovina, kupil sem si prah za barve in jih potem mešal sam doma. Veliko sem hodil tudi v avstrijski Gradec, ker smo imeli mi zgoraj obmejno prepustnico za prost prehod. V Gradcu je bila dobra trgovina. Nikoli pa nisem razmišljal o tem, da bi presedlal na kakšno drugo umetnost. Rad preberem kakšno dobro knjigo, to že. No, v mladosti sem seveda bral tudi traparije, potem pa vse bolj resne romane. Zadal sem si celo, da bom prebral celo Biblijo. Dobro, da me zdaj ne slišijo moji kolegi. Še vedno namreč nisem prišel do konca." Se vam zdi, da je vera sicer vplivala na vašo umetnost? "Nisem prepričan, kako odgovoriti na to vprašanje. Vedeti pa morate, da smo mi protestanti prepričani, da ravno ni vse čarovnija in da mora človek neke stvari ustvariti in spremeniti sam! Še zmeraj verjamem v moč nekoga, ki je nekaj dal - ne morem pa čisto vsakemu, ki se križa v Vatikanu, verjeti prav vsega." Kot vi ženete dalje svojo poetiko. In se držite slikarske tradicije. "Drži. Ne morem mimo tega. Če mi je nekdo dal ta talent - nekateri pravijo, da je prišel od boga, drugi, da od hudiča - bom v skladu s tem postopal skozi življenje. Sem slikar! Človek tudi mora znati prepoznati, v čem je dober in v čem ne - tudi nogomet denimo sem rad igral, pa nisem postal nogometaš. Na Akademiji sem imel dobrega profesorja Gabrijela Stupico - z nami je bil kar štiri leta, kar je bilo precej nenavadno. Bil je močen človek in znan po vsem svetu. Zelo dobro sva se razumela, čeprav je bilo pri njem pohvalo in priznanje težko doseči. Včasih je šel na konec predavalnice in si zadaj pri meni prižgal cigareto, jaz pa sem živčno čakal, da bo povedal, kaj sem naredil napak. On mi je tudi dejal, da naj samo delam in da sem na pravi poti. Včasih je namignil, naj ponovno pogledam to ali ono na sliki, a nikoli, kako naj popravim! Imel je to moč, da je vplival na veliko ljudi, kar je bilo narobe - številni so ga celo oponašali. Jaz, kot kaže, nisem tako brihten in sem šel v drugačni smeri. Od človeka je odvisno, ali posvoji tirnice, ki niso njegove, ali pa si postavi svoje. Mislim, da je prava druga izbira." "Ustvarjati sem začel, ker sem imel možnost. Vedeti morate, da ljudje takrat pri nas niso imeli niti papirja niti dobrega svinčnika" "Malo bolj pozorno bi morali poslušati, pa bi razumeli" "Če mi je nekdo dal ta talent - nekateri pravijo, da je prišel od boga, drugi, da od hudiča - bom v skladu s tem postopal skozi življenje. Sem slikar"

(INTERVJU) Akademski slikar Nikolaj Beer: Kar človek dela iz sebe, marsikomu ni pisano na kožo

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano