(GLEDALIŠKA KRITIKA) Kar ostane od človeka

Konec igre (Fin de partie) je enodejanka Samuela Becketta o tesnobi, obupu in strahu ter poslednjem transferju med življenjem in smrtjo. Režiser predstave Diego De Brea je dogajanje umestil "med nemogočim zgoraj in neznosnim spodaj, med izpraznjenim nebom zgoraj in peklom Zemlje spodaj". Alain Badiou je o Beckettovem antiteatru zapisal, da smo priče umetnosti, ki prezentira "prehod iz nesreče življenja in vidnega k sreči in resničnosti vznika praznine". Po praizvedbi 1957. leta se je največkrat uprizarjal v postnuklearnem kontekstu, danes nas Beckett nagovarja s še večjo ostrino in brezperspektivnostjo. Tragiko je prignal do skrajnega roba, zanjo ni odločilna več - kot v grških tragedijah - neka transcendentalna sila, ki uravnava človekova življenja, ampak je vir tragike bedno človekovo življenje samo, njegova telesna končnost in ranljivost. Nazadnje smo vendarle odvisni predvsem od svoje šibke telesnosti. In prav v razgaljanju tega je Beckett najbolj neizprosen. Pa ta čas tudi najaktualnejši.

Tipično debreovsko sterilno prizorišče - prazno, monokromatično, črno-beli kostumi, kontrastna luč, v srhljivih vicah razgalja vso grotesknost in absurdnost bivanja. Konec igre je seveda strašljiva metafora sedanjosti. Učinkuje - po šestih desetletjih od nastanka - kot besedilo današnjega časa. Je to samo po sebi zadosten razlog za uprizarjanje? Najbrž je. Kako vzdržati v nevzdržnem, zakaj sploh vzdržati in se ne prepustiti v tem boju med agonijo in resignacijo, so temeljna vprašanja predstave.

Konec igre se odvija med slepim, hromim, a dominantnim Hammom (Igor Samobor) v invalidskem vozičku, Clovom, služabnikom (Jurij Zrnec), ki mu streže sicer s privrženostjo, a zatajevanim gnevom, zadaj, na robu prizorišča, pa vegetirata oče in mati, Nagg (Matija Rozman) in Nell (Veronika Drolc), brez nog, ona je v gorenjski peči, dementna, a vsak še s koščkom neke pripadnosti do drugega. Štirje invalidi so, ostanki od človeka, ko telesno propade. Obtičijo v postapokaliptični škatli/bunkerju v prehodu med brezizhodnim življenjem in smrtjo. V uprizoritvenem smislu smo priče negaciji dialogov, junakov in dramske zgradbe. Imamo zgolj bloke monologov, hibridne govorne ploskve. Zvočnost jezika stopi v prvi plan, kar deluje najučinkoviteje pri Igorju Samoborju kot Hammu. Z izjemno obvladano, precizno monotonijo glasu in vzvišeno cinično držo skuša svoj telesni hendikep nadomestiti z druge vrste dominanco. Njegov služabnik Jurij Zrnec se vseskozi išče med burkaško grotesknostjo in zatajevano jezo.

Vsi štirje protagonisti so zgolj še nosilci nebogljenih, grotesknih, celo iznakaženih teles, Matija Rozman in subtilna Veronika Drolc sta ukleščena, negibna, v nekakšnih kantah za smeti. Odložena, potrošena? Vse, kar jim je ostalo, so le še raztrganine spominov in absurdno čakanje na "konec igre". De Brea se je povsem odpovedal komedij(ant)skemu sarkazmu, ki smo mu še bili priče pri nekdanjih uprizoritvah te drame (spomnim se Tauferjeve v Novi Gorici), in vztraja le še pri resnobni strašljivosti. Niti v prostoru niti v času ne zasledimo kake nadgradnje. Zadovolji se z aluzijo na distopičnost trenutka, ki boleče korespondira z aktualnostjo.

Na izpraznjeni sceni z visokimi okenci kot edinim stikom z zunanjim svetom je služabnik Clov še edini, ki zmore pogled navzven, s pomočjo teihoskopije (gledanja z zida) poroča o zunanjem svetu trojici, ki je klavstrofobično ujeta v svoji nemoči. Čudna igra v čudni inscenaciji, ki se drži Beckettove trdne partiture, kjer je vse določeno do najmanjših nians. Beckettove didaskalije so minuciozne, kot iz režijske knjige vzete, denimo, kako Clov "zleze z lestve, stopi korak proti desnemu oknu, se vrne po lestev, jo postavi pod desno okno ... stopi tri korake proti levemu oknu". Režiser temu s skoraj utrujajočo natančnostjo sledi.

Ni kako posebej novo branje malokrat uprizarjane drame na naših odrih, je pa gotovo aktualna programska izbira in dovolj vznemirljivo uprizarjanje konca. Konca, ki je tu nepreklicen. Čakanja na ... je zdaj definitivno konec.

Zanimiv Beckett za nove generacije.