Letošnji Forum nove glasbe, ki bo med 11. in 26. novembrom v Ljubljani, je posvečen enemu najvplivnejših skladateljev 20. stoletja – Johnu Cageu (1912–1992). Pri kuriranju programa je Društvo UHO izhajalo iz želje po predstavitvi tega večplastnega ameriškega ustvarjalca, ki celostne obravnave v Sloveniji še ni doživel. Program tokratnega festivala bo na koncertnih večerih in spremljevalnih dogodkih osvetlil različne plasti Cageove ustvarjalnosti skozi čas in jih postavil v kontekst, v dialog z ozkim prijateljskim krogom, nekaterimi zgledi in vplivi. Programsko jedro letos tvorijo dela Johna Cagea, s katerimi je skladatelj postopoma uveljavljal novo paradigmo organizacije zvoka.
Bogat program sestavlja tokrat šest koncertov. Prvi koncert, jutri, 11. novembra, v Slovenski filharmoniji, Praznik tolkal, v središče postavlja tolkala. Osredotoča se na zvočno in konceptualno razširitev pojma tolkal kot nosilca kompozicijske misli. S tem se odpira vprašanje nove forme glasbenega dela, pri kateri primarni organizacijski parameter ni več tonska višina, temveč širjenje zvočnega materiala.
Na drugem koncertu – Novi mediji in interakcija – bodo v središču nova dela, ki po eni strani nadaljujejo Cageovo idejo konceptualne umetnosti ali pa širijo nabor glasbenih sredstev in materialov (Bojana Šaljić Podešva), medtem ko tretji koncert – Instrumentalno gledališče – izhaja iz Cageovega približevanja glasbene izvedbe gledališkemu performansu. Tako bo na sporedu vrsta del, v katerih bodo glasbeniki za nekaj trenutkov prevzeli tudi gledališke naloge. Na poseben način se bo zgodilo podobno tudi na četrtem koncertu – Eksperimentirajmo! –, ko bodo poustvarjeni odlomki iz specifičnih, v mnogih pogledih mejnih partitur: v knjigah/partiturah Pauline Oliveros in Karlheinza Stockhausna se glasbeniki srečajo z nenavadnimi verbalnimi napotili, ki jih morajo pretvoriti v glasbene akcije. Te pa bodo pod vodstvom Simone Heilgendorff prerasle v pravi performans. Prav bližina Cagea z gledališkim je vodila organizatorje v sodelovanje s festivalom sodobnega plesa CoFestival, s katerim bodo pripravili plesno predstavo Cage Open. Plesalca/koreografa/režiserja Milan Tomášik in Andreja Rauch Podrzavnik bosta pripravila posebno predstavo na glasbo Johna Cagea, ki jo bodo glasbeniki Ansambla Foruma nove glasbe izvajali v živo. Tako se šele s šestim koncertom – Razpoložljive skladbe – vračajo v naročje bolj tradicionalnega koncerta, na katerem bodo predstavili razvojno pot od Cageovih predhodnikov (A. Webern), sopotnikov (M. Feldman, E. Brown) do naslednikov (W. Lutosławski, J. Tenney).
Dela Johna Cagea pogosto navdihujejo številni naključni naravni procesi, pogosto pa tudi prestopa ozke meje glasbe, kar samo potrjujejo njegova sodelovanja z življenjskim partnerjem, plesalcem Merceom Cunninghamom, in likovnimi umetniki Robertom Rauschenbergom, Cyem Twomblyjem in Jasperjem Johnsom. V nekaterih primerih se je celo nemogoče odločiti, ali je neko delo glasbeno, likovno ali literarno. Cage se takšnemu širjenju, prestopanju mej, provociranju in razmišljanju o glasbi ni odrekel do konca življenja. V nekaterih poznih skladbah – predvsem ciklusu Europeras, v katerih je s pomočjo naključja združil odlomke iz najbolj slavnih evropskih oper – bi lahko našli tudi sledi takrat modnega postmodernizma. Cage je ostal neulovljiv, vedno nekje na robu, od poslušalca pa je vedno zahteval, da ne odstrinja plašnic zgolj z ušes, temveč tudi iz vseh najbolj utrjenih prepričanj, kaj naj bi to bila glasba in kako naj bi bila posredovana, pravi muzikolog, soustanovitelj Foruma dr. Gregor Pompe.
V zgodnji Prvi konstrukciji (v kovini) (1939) je širjenje materiala še omejeno na raznolikost kovinskih zvočil, v Credo in Us (1942) pa se z vključitvijo električnih zvočnih signalizatorjev (buzzerjev), najdenih predmetov (pločevinke) in radijskih vnosov odpira povsem nov svet zvočnih virov. Proces doseže simbolni vrh v skladbi Otrok drevesa (1975), kjer Cage z vključevanjem naravnih elementov (zvokov rastlin) radikalno razširi pojem glasbenega materiala. Takšno preseganje tradicionalne organizacije zvoka zaznamuje tudi dela Cageovih duhovnih in estetskih sopotnikov: od zadržane gestičnosti Feldmanovega Danskega kralja (1964) do premišljene aleatorike Stockhausenovega Refrena (1959).
Posebno mesto v programu zavzema nova kompozicija skladatelja Vilija Polajnarja (naročilo Foruma nove glasbe, prva izvedba), ki nadaljuje tradicijo eksperimentalnega raziskovanja zvočnega materiala.
