(FILMSKA KRITIKA) Film Zrcala, št. 3 je kot elegantna sestavljanka

Na samem začetku filma Zrcala, št. 3 spremljamo prizor, ki se z vidika kasnejšega dogajanja zdi popolnoma nepomemben. V njem tedaj še neimenovana protagonistka v podobi igralke Laure Beer stoji ob rečnem bregu pod mostom v urbanem okolju, mimo nje pa na surf deski privesla potapljač, odet v polno opremo. Prizor daje vtis bežnega, pozabljivega srečanja, a gre v resnici za ključno samoreferenco, s katero režiser Christian Petzold vzpostavi način sporočanja v preostanku filma. Tisti, ki so gledali njegove prejšnje filme, bodo v tem namreč takoj prepoznali namig na režiserjev sijajni predprejšnji film Undine (2020), v katerem je Petzold navdahnjeno vlekel vzporednice med mitološkim ženskim likom in zgodovino mesta Berlin.

A to še ni konec - še nekoliko bolj skrito smo gledalci že v samem naslovu pravzaprav deležni še enega namiga. Zrcala, št. 3 je naslov skladbe Maurica Ravela, ki jo slišimo tudi v filmu, a obstaja razlog, zakaj celo angleški naslov uporabi francosko besedo "miroirs" in ne "mirrors": ker gre za več kot zgolj za ogledalo kot fizično odsevno podlago, temveč za širši koncept zrcala, odseva, ki ima ponovno širše mitološke razsežnosti. Filma Zrcalo, št. 1 in Zrcalo, št. 2 v Petzoldovem opusu ne obstajata, vsekakor pa številka tri sugerira, da je ta film nadaljevanje ali močan odsev njegovega dosedanjega ustvarjanja. Ni samo Paula Beer tista, ki je igrala Undine in zdaj igra podoben lik Laure, temveč se je tudi igralka Barbara Auer že pojavila v Petzoldovem prvencu Notranji mir (Die innere Sicherheit/The State I Am In, 2000), Matthias Brandt pa v njegovem prejšnjem filmu Rdeče nebo (Rotter Himmel/Afire, 2023). Izpeljava se nudi kar sama po sebi: v Ravelovem opusu je morda res šlo za tretje zrcalo, v Petzoldovem pa so osrednji igralci trije odsevi, tri reference, tri izpeljanke njegovih prejšnjih filmov. 

Film Zrcala, št. 3 pa je svojevrstna sestavljanka tudi v sami zgodbi. O tej naravnanosti bržkone najbolje priča kar izjava Christiana Petzolda, ki je ob izidu filma povedal, da je prvi različici končanega filma odrezal tako začetek kot konec. Zakaj? Ker bi gledalcem povedala preveč. Film v verziji, ki jo gledamo, uvede lik igralke Laure Beer kot anemičnega, duševno izgubljenega dekleta, ki se nekega dne z avtom odpravi na pot s fantom, a doživita prometno nesrečo. On umre, ona jo odnese zgolj z lahkimi poškodbami in skoraj dobesedno odkoraka od mesta nesreče, da ji še reševalci ne posvečajo pretirane pozornosti – še en namig, da tisto, kar spremljamo, v Petzoldovem univerzumu ni nujno otipljiva realnost. Laura, kot je dekletu ime, zatočišče najde v hiši ženske v srednjih letih (Barbara Auer), ki tudi lepo poskrbi za poškodovanko, a to vzbudi sumničavost pri možu in sinu, kar začne gledalcem razkrivati nove razsežnosti zgodbe.

Ko nam film predstavlja te dogodke, se v gledalčevem umu iz prizora v prizor postavljajo nova in nova vprašanja, Petzold pa nam odgovore ponuja v majhnih dozah. Tudi ko jih do konca filma razkrije v izredno spretni scenaristični izpeljavi, ne gre za tipično ameriško katarzo ali velikopotezni zaključek. Nemški režiser je v treh desetletjih filmskega ustvarjanja preprosto izpilil svoj način pripovedovanja, ki občinstvu ponudi prefinjeno, inteligentno refleksijo nekega koncepta – v tem primeru izgube –, predvsem z vidika psihološkega doživljanja vseh vpletenih. Drugače rečeno: za filme Christian Petzolda se zdi, da po 30 letih kariere še vedno postajajo vse boljši. Vtis skromnega, dokaj kratkega art filma (86 minut) je varljiv. Petzoldov opus je umetnina, ki se razvija na dolgi rok in se bere vzporedno z več filmi, vsekakor pa gre za ustvarjanje, ki sodi v sam vrh prve lige evropskega avtorskega filma.