Burhan Sönmez: Kot turist v Istanbulu ne opaziš revščine

Pisatelj kurdskega porekla, ki piše v turščini, živi pa v Veliki Britaniji, te dni v Sloveniji sicer gostuje kot predsednik mednarodnega združenja PEN in bo v tej vlogi nastopil na 54. Mednarodnem srečanju pisateljev na Bledu. Slovensko društvo PEN je priložnost izkoristilo za predstavitev Sönmezovega najbolj branega romana Istanbul, Istanbul iz leta 2015, do sedaj prevedenega v 44 jezikov, od lanskega leta po zaslugi Cankarjeve založbe tudi v slovenščini.Roman Istanbul, Istanbul nas preseli med zapornike v podzemni celici v turški prestolnici. Tamkajšnji ujetniki si med fizičnim izživljanjem s strani paznikov krajšajo čas s pripovedovanjem zgodb o obkrožajočem Istanbulu, kakršen je bil, kakršen je in kakršen živi v njihovih spominih ali sanjah, tako živo, da ga skorajda lahko zagledamo, začutimo in zavonjamo, kot so zapisali v uradni predstavitvi. Ervin Hladnik Milharčič, ki je vodil pogovor, je sicer tudi sam velik navdušenec nad Istanbulom in je uvodoma povedal, da knjiga prinaša drugačen Istanbul, po eni strani zapolnjen z ljubeznijo do mesta, po drugi strani pa se dogaja v zelo specifičnem času njegove zgodovine.Mesto lepote in trpljenjaTo, da bi pisal o Istanbulu, so bile venomer moje sanje, je na samem začetku povedal turški pisatelj. Želel sem kombinirati lastno izkušnjo Istanbula s tistim, ki si ga predstavljam v sanjah. Knjigo začenjam z majhnim zemljevidom podzemnih mučilnic, ki mu sledijo zgodbe o lepših plateh Istanbula. Kako bi bilo mogoče to trpljenje spodaj pod tlemi soočiti z vso lepoto na površju? To je bilo vprašanje, s katerim sem se lotil knjige.Kljub temu da gre za turškega pisatelja, pa je Sönmezova izkušnja Istanbula tudi izrazito imigrantska. Pisatelj je namreč odraščal v odročni kurdski vasi v Anatoliji in se je v prestolnico preselil pri sedemnajstih letih, da bi tam študiral pravo. Mesto se mi je zdelo sanjsko, a tudi preveč resnično. V Istanbulu ni lahko živeti. Revščina je tu očitna. Ko prideš tja kot turist, tega ne vidiš. Mesto ima danes 15 milijonov prebivalcev. Zadnjič sem bral, da trije milijoni teh ljudi še sploh nikoli niso videli morja, čeprav je mesto obkroženo z njim. Ker nimajo niti možnosti niti želje za to. Ker se preživljajo iz dneva v dan, delajo za svoje družine, za otroke.Prav zato je pisatelj v svojem romanu želel skombinirati dve nasprotni sliki mesta. Kot pravi, sta v Istanbulu obe resnični. Terry Eagleton je nekoč izjavil, da če hočeš biti irski pisatelj, nimaš nobenih možnosti za to, če nisi imel težkega otroštva. V Turčiji imajo takšno težko otroštvo vsi. Ko sem bil majhen, je bila okoli mene državljanska vojna. Vsi so streljali drug na drugega. Potem je bil vojaški udar. Na univerzi so me aretirali. Po definiciji Terryja Eagletona imam vse potrebno, da delujem kot pisatelj v Turčiji, je z nasmehom na obrazu povedal Sönmez.Bolečina ne pozna nacionalne pripadnostiOsredotočenost na težka življenja zapornikov v romanu Istanbul, Istanbul prav tako ni naključna. Poleg tega, da je Sönmez ugleden pisatelj in predsednik mednarodnega združenja PEN, je avtor namreč po svoji formalni izobrazbi odvetnik za človekove pravice. Kot pravi, je njegova knjiga samo ena izmed mnogih v Turčiji, ki načenja temo mučenj in političnih umorov. S to knjigo nisem napisal nič izjemnega. V Turčiji so takšne knjige nekaj povsem običajnega.A čeprav je zgodba izrazito turška, je pisatelja med popotovanji po svetu presenetilo, kakšno univerzalno vrednost imajo tovrstne pripovedi. Kamorkoli grem, mi ljudje izpričajo kakšno podobno zgodbo iz svoje države. Poleg tega je zanimivo to, da si vsaka generacija zgodbo prisvaja za svojo, in na ta način vidiš, da je vsaka generacija šla skozi enako bolečino, pritiske in zatiranje s strani njihovih vlad.Izkušnja, ki jo Sönmez opisuje v knjigi, je univerzalna, in kot je razkril, se med raziskavami sploh ni omejeval na področje turške zgodovine. Bral sem knjige o Vietnamu, o Nikaragvi v 70-ih letih, o Evropi 30-ih let, še posebej o južni Evropi, o Balkanu. Zaradi istih stvari so na podoben način trpeli ljudje v različnih delih sveta. V romanu imajo liki morda res turška in kurdska imena, ampak bolečina ne pozna nacionalne pripadnosti.Umetnosti ne smemo prepustiti diktatorjemKo je ena izmed obiskovalk pisatelja vprašala, kakšen je njegov vtis o politični krajini v Sloveniji, ki (za zdaj) vendarle še ne pozna mučenja političnih zapornikov in novinarjev, je opozoril, da tega ne bi smeli vzeti za samoumevno. Ne mislite, da so vaše meje varne. Pa tu ne govorim o imigrantih. Govorim o Le Penovi, o Orbanu, o Erdoganu. Vseskozi je treba biti oprezen in aktiven. Kot je razložil, je eden glavnih razlogov za vzpon turškega predsednika Recepa Tayyipa Erdogana in današnjo realnost, v kateri je kršenje človekovih pravic v njegovi državi nekaj povsem običajnega, ta, da ga je zahodni svet dolgo časa podpiral kot ideološko zmernega politika. Zakaj mislite, da je kraljica Elizabeta leta 2006 obiskala Turčijo? Samo zato, da bi pokazala podporo Erdoganu. Njegova podpora v Turčiji se je napajala iz podpore iz tujine.Pri pogovoru o vojni v Ukrajini je Sönmez absolutno proti temu, da bi svet hkrati bil še eno vojno proti ruskim umetnikom. Putin bi rad imel vsa velika imena ruske umetnosti na svoji strani. Poskuša nam vzeti Čehova, Dostojevskega, Tolstoja. Jaz sem Kurd, a ko berem knjige teh pisateljev, se mi zdi, kot da so tudi oni Kurdi. Enak občutek dobim pri Shakespearju ali Danteju. Nobenega velikega umetnika ne smemo prepustiti diktatorjem.Vseeno pa je avtor precejšen optimist, kar se tiče bralne kulture po svetu, in to navkljub intelektualnemu stampedu, ki ga nad mlajšimi generacijami izvaja sodobna vizualna kultura. Ko sem bil otrok, mi je oče domov prinesel nekaj knjig, da bi izboljšal moje branje. Najdaljša je imela kakšnih 100 strani, recimo knjiga Julesa Verna. Nova generacija, ki uporablja pametne telefone, danes raje prebira Harryja Potterja na 1000 straneh, kot pa da bi gledala film. Ni preprostega odgovora, zakaj je tako, a pisana literatura bo ostala z nami. Število izdanih romanov od 90-ih let dalje nenehno narašča v vseh državah sveta. Ko sem hodil na univerzo, so v Turčiji vsako leto izdali 20 romanov. Zdaj jih vsako leto izdajo več kot 500. In to kljub vsem pritiskom vizualnega sveta - mobilnih telefonov, televizorjev in hollywoodske kulture. Zato sem s tega vidika optimist in vidim sonce na obzorju, je zaključil Burhan Sönmez. Trije milijoni prebivalcev Istanbula še nikoli niso videli morja, čeprav je mesto obkroženo z njim. Ker nimajo niti možnosti niti želje za to Putin bi rad imel vsa velika imena ruske umetnosti na svoji strani. Poskuša nam vzeti Čehova, Dostojevskega, Tolstoja 54. mednarodno srečanje pisateljev na Bledu Na Bledu se je včeraj začelo 54. mednarodno srečanje pisateljev. Srečanje bo potekalo v hibridni obliki, posvetili pa so ga aktualnim tematikam, kot sta vojna v Ukrajini in covid-19. Kot je pojasnila predsednica Slovenskega centra Pen Tanja Tuma, so za srečanje enako kot lani izbrali hibridno obliko, da se ga bodo lahko udeležili tudi avtorji iz Afrike. Na njem pričakujejo okrog 90 delegatov, tretjina jih bo sodelovala prek spleta. Uvedel ga je sestanek mednarodnega odbora Pisatelji za mir, ki ima sedež v Sloveniji, vodi pa ga francoski pisatelj Emmanuel Pierrat. Po napovedih sekretarja odbora Edvarda Kovača so govorili predvsem o Ukrajini in vlogi pisatelja, pa tudi o Bližnjem vzhodu in Latinski Ameriki, ki prosi za pomoč glede stanja v Mehiki. S tem v povezavi nameravajo pripraviti tudi tri resolucije za svetovni kongres, ki bo septembra v Stockholmu. Okrogle mize bodo na letošnjem srečanju štiri, na njih pa bodo razpravljali o propadu globalne etike, Ukrajini, Bosni ter petih jezdecih apokalipse: covidu, sovražnem govoru, nasilnih protestih, globalnem segrevanju in zatonu demokracije. Na Bledu nameravajo sprejeti tudi poziv k človečnosti za miroljuben in trajnostni družbeni razvoj, ki ga je Slovenski center Pen pripravil skupaj z Inštitutom za razvoj vključujoče družbe in platformo Ženske za mir in varnost. Namen poziva je nagovoriti k humanemu odnosu do soljudi in drugih živih bitij, pogumu in odločnosti, pomoči vsem, ki trpijo zaradi strahu, bolezni, pomanjkanja, bolečin ali krivic, še zlasti ranljivim skupinam, ter k zahtevi odločevalcem, da spoštujejo sporazume. Srečanje bo v petek sklenil festival Obrazi miru, s katerim želijo odpreti širši prostor za pogovor o miru kot vrednoti za vse generacije. (sta)

Burhan Sönmez: Kot turist v Istanbulu ne opaziš revščine

Preberite celoten članek

Sponzorirana vsebina

Izbrano