Andrée Luck Gaye, izvrstna prevajalka slovenske literature v francoščino - spomnimo, prevajala je tudi Draga Jančarja in Borisa Pahorja - je prevedla znameniti roman pisatelja Marjana Tomšiča (1939-2023) Aleksandrinke - Les Alexandrines. Izšel je pri francoski založbi Agullo iz Bordeauxa s finančno podporo slovenske Javne agencije za knjigo. V mesecu od izida je bila knjiga med francoskimi bralci deležna velikega zanimanja. Založba Agullo je že izdala nekaj drugih avtorjev s prostora nekdanje Jugoslavije: Dragana Velikića, Jovico Pavičića in Faruka Šehića.
"Obstajajo dela, ki z močjo svoje teme in natančnostjo svojega glasu rešujejo celotne dele človeštva pred pozabo. Aleksandrinke Marjana Tomšiča so eno izmed njih ... Aleksandrinke presegajo okvir zgodovinske pripovedi in dosegajo pretresljivo univerzalnost. Pred kratkim preminuli slovenski pisatelj Marjan Tomšič nam ponuja literarno meditacijo o migracijah, materinstvu in spominu ter se sprašuje, kaj pomeni 'biti doma', ko sta srce in telo razpeta med dvema svetovoma. Avtor ustvarja simfonijo izgubljenih glasov v delu, katerega globok in subtilen odmev obuja diaspore včeraj in danes ter nas opominja, da se za velikimi zgodovinskimi premiki vedno skrivajo človeške usode neskončne kompleksnosti. Branje, katerega odmev je vztrajen in ganljiv, kot oseka in plima morja, polnega zgodb," so med drugim zapisali ob izidu francoski kritiki. In še, da zgodba o izgnanstvu čez morje boleče korespondira z deli avstralske avtorice Jojo Moyes (Neveste Pacifika) in japonske avtorice Julie Otsuka (Nekatere še nikoli niso videle morja).
Kaj pomeni "biti doma", ko sta srce in telo razpeta med dvema svetovoma
Kdo so bile aleksandrinke, Slovenke skromnega, podeželskega porekla, ki so od konca 19. stoletja do petdesetih let prejšnjega stoletja, tik po odprtju Sueškega prekopa, hodile delat v Egipt, se sprašujejo francoski mediji. Varuške, guvernante, kuharice – aleksandrijska kozmopolitska družba jih je cenila zaradi njihove čistoče, poštenosti in inteligence. Tri junakinje, Merica, Ana in Vanda, so se v Trstu vkrcale na parnik, ki je plul proti Aleksandriji. Tam so delale kot varuške, služkinje in spremljevalke, da bi svojim družinam pošiljale denar. Vse je doletela usoda, ki je včasih tragična, včasih osvobajajoča, a nobena se ni iz tega družbenega in geografskega izkoreninjenja izvlekla nepoškodovana ... Velika zgodovinska in intimna saga Aleksandrinke pripoveduje zgodbo Slovenk, ki so zapustile svoje družine, da bi jim ponudile boljše življenje, hkrati pa roman slika fascinanten portret Aleksandrije na prelomu 20. stoletja. Zgodba, ki včasih spominja na pravljico iz Tisoč in ene noči, so zapisali med drugim v francoskih medijskih odzivih na slovenski roman.
Pisatelj Marjan Tomšič je eno od osrednjih imen slovenske proze zadnjih desetletij. Avtor številnih romanov, novel in črtic pa tudi dramskih del in radijskih iger, sijajnih del, kot so Olive in sol, Šavrinke, Kafra, Óštrigéca, Zrno od frmentona, Škatlarji, Grenko morje, Bužec on, bušca jest ..., se je rodil leta 1939 v Račah pri Mariboru. Po gimnaziji v Mariboru je študiral slavistiko na Filozofski fakulteti v Ljubljani in potem poučeval v Grahovem pri Cerknici ter v Istri. Nekaj let je deloval tudi kot novinar.
Ob 80-letnici, leta 2019, mu je založba Beletrina ponatisnila roman Šavrinke, tisto istrsko knjigo, ki je dotlej odmaknjen, zaprt in nepoznan istrski šavrinski svet predstavila v vsej izvirnosti in arhaičnosti, predvsem pa prispevala k odkrivanju in revalorizaciji identitete slovenske Istre. Vse omenjeno velja tudi za roman Aleksandrinke, ki je sprožil ob izidu cel plaz umetniških obdelav te tematike.
Življenjska zgodba Marjana Tomšiča je bridka v mnogočem. Šele selitev v Istro ga je eksistencialno umirila in ustvarjalno se je razmahnil. V Istro je prišel po igri naključij. "Če bi slovenska Istra imela ta hip pet dobrih pisateljev, jim ne bi zmanjkalo tem za pisanje vse do konca njihovih življenj," je dejal v nekem intervjuju. Kot "uni forešt", kot pravijo Istrani tujcu, je najgloblje in prvi prodrl v avtentično istrsko identiteto, se družil z domačinkami in domačini, prisluhnil njihovim zgodbam, govorici, ljudskemu izročilu. Pred tremi desetletji so bili zakladi Istre, ki jih je literarno odkril Tomšič, Istranom in celotni Sloveniji popolnoma neznani. V njegovem opusu sta zaznavna dva temeljna tokova. V odmevnejšem se ukvarja z Istro, njenim bogatim izročilom in sodobno izkušnjo. V drugem, morda nekoliko manj znanem segmentu njegove proze imamo opraviti s fantastično satiričnimi prijemi, ki segajo v najgloblje predele človekove duše, pa tudi ostro analizirajo družbeno realnost.
Francoskemu prevodu bodo gotovo sledili še kakšni, domače zanimanje za Tomšiča pa nikakor ne pojenjuje. Lani novembra je pri založbi Sanje izšla obsežna knjiga Tomšičevih domišljijskih zgodb Vsemirje. Delo postavlja v ospredje avtorjevo (i)zbrano domišljijsko oziroma fantastično kratko prozo, ki je pisateljeva izstopajoča konstanta vse od prvenca do posthumno objavljenih besedil.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
