Festival Jazz & vino, ki poteka v avstrijski Lipnici (Leibnitz) nedaleč od slovenske meje zadnji konec tedna v septembru, je od vsega začetka zamišljen tudi malce didaktično ter v povezavi z lokalno skupnostjo in (turističnim) gospodarstvom. Otroške delavnice, sobotni popoldan ob glasbi pred kavarno sredi mesta in zaključni glasbeni brunch v hotelu Harkamp (z nastopom kvarteta italijanske pevke Naime Farao; njena podoba krasi festivalske plakate) pa še petkov pozni koncert (tokrat ob 20-letnici nizozemskega seksteta Spinifex) v Starem kinu so stalnice.
Zvezdniški presežki in priložnost mladim upom
Prav tako zasnova osrednjega programa z bolj komorno otvoritvijo v stari vinski kleti gradu Saggau in večeroma v veliki dvorani Kulturnega doma z vinsko pokušino za uvod. Umetniški vodja Otmar Klammer si je zamislil raznoliko, a kakovostno ponudbo ter postopno senzibilizacijo publike tudi za zahtevnejše in manj konvencionalne pristope.
Tokrat je bil dokaj nenavadnima zasedbama namenjen uvodni večer, v četrtek, 25. septembra. Francoska pihalca Julien Stella (klarineti) in Bastien Weeger (klarineti, saksofon) sestavljata duo NoSax NoClar, ki ga odlikuje izredno odzivna interakcija med članoma. Izvajata avtorsko glasbo z izrazitimi odmevi ljudskih napevov (iz keltske tradicije izhajajočih bretonskih, balkanskih ...). Po tehniki igranja sta blizu free jazzu, po občutku pa skoraj bolj klasični glasbi.
Kot dokaj svojski etnojazz bi lahko opredelili tudi škotski duo Norman Willmore (saksofoni, elektronika), Corrie Dick (bobni, tolkala). Njune skladbe izhajajo iz analitičnega preučevanja napevov in ljudskih pripovedi otočja Shetlend, nadgrajenih z na momente hipnotičnimi improvizacijskimi bravurami, v bolj spevnih partih pa tudi z eterično estetiko blizu velikana ECM-jazza, norveškega saksofonista Jana Garbareka.
Spolno uravnoteženje
Družbeno, že kar politično korektno je upoštevati tudi ženske kvote - vsaj med voditeljicami skupin. Zadnjih nekaj desetletij je to precej lažje kot nekoč, ko so se lahko v ospredje prebile zgolj vokalne solistke, sicer pa je bil jazz pretežno moška domena. Tako je bil petkov večer v znamenju avtoric. Za začetek je nastopila mednarodna zasedba s prevladujočim deležem pihal. V Nemčiji delujočo skupino Multiphonics 8 sestavljajo Daniel Manrique Smith (flavte), klarinetisti Thomas Savy, Annette Maye, Stephan Dickbauer in Steffen Schorn (tudi saksofon) ter Joe Doblhofer (električna kitara), Lucas Leidniger (klavir) in Dirk-Peter Kölsch (bobni), vodi pa jo avstrijska kontrabasistka in skladateljica Gina Schwarz. Pri razgibanih, improvizacijsko intenzivnih, a uglajeno umirjenih avtorskih delih blizu klasičnega jazza se naslanja na skladbe in pristope, ki jih je zasnoval legendarni angleški folk glasbenik Nick Drake (1948-1974).
Nato pa eden zvezdniških in kakovostnih vrhuncev. Ameriška violončelistka in skladateljica Tomeka Reid izhaja iz klasične glasbe, tudi in predvsem iz njenih modernističnih in avantgardnih izpeljav. A jo tekoče in z obilo veselja do kreativnega eksperimentiranja preliva v sodobne, svobodnejše jazzovske tokove, pri tem pa se spoštljivo ozira k izvornim afroameriškim tradicijam. Tudi ostali člani kvarteta - izjemna kitaristka Mary Halvorson, kontrabasist Jason Roebke in bobnar Thomas Fujiwara - so uveljavljeni protagonisti razgibane chicaške scene. Na z uro in četrt kar prekratkem koncertu so se izkazali z virtuoznimi soli, predvsem pa je navdušilo kolektivno muziciranje s harmoničnim prepletanjem presenetljivih zvočnih linij.
Vrhunci za konec
Prav je in spodobi se, da dobijo priložnost tudi perspektivni domači glasbeniki. Trio, ki ga sestavljajo bobnar Max Plattner, saksofonist Fabian Rucker in italijanski basist Marco Stagni, je že pozno popoldan odprl sobotni večer z dinamičnim koncertom blizu standardnega jazza z nekaj primesmi popa. Kot so povedali sami, niso vajeni igrati v tako velikih dvoranah pred tako številnim občinstvom. Morda je mladce tudi to malce zaneslo, da so nastop kar preveč razvlekli - ter s tem odvzeli nekaj časa naslednjima.
Ki pa sta bila glasbena presežka v vseh pogledih. Kubanski trio Luces y Sombras vodi pred leti s prestižnim grammyjem nagrajeni in letos spet nominirani pianist Ivan Melon Lewis, ob njem pa izvrstna Gaston Joya (kontrabas) in Rodney Barreto (bobni). Čeprav na površen prisluh ostajajo znotraj popularnih kanonov razgibano plesnega kubanskega latinojazza, ga prepletajo s številnimi inovativnimi prebliski, citati klasične glasbe in razvojem drobnih leitmotivov blizu minimalističnega repeticionizma. Predvsem pa vse to in še kaj počnejo z neverjetnim mojstrstvom in lahkotno igrivostjo.
Za finale pa Quintet India - eno največjih imen francoskega in evropskega jazza, klarinetist Louis Sclavis, ob njem pa Olivier Laisney (trobenta), Benjamin Moussay (klavir), Sarah Mucia (kontrabas) in Cristophe Lavergne (bobni). Sclavis velja za enega utemeljiteljev imaginarne ljudske glasbe, ki na izvirne načine prepleta (ameriški in evropski) jazz ter prvine klasične glasbe in ljudskih tradicij predvsem neevropskih (afriških, azijskih ...) kultur. Tokrat indijske. A diskretno vpletanje eksotičnih obrazcev ne preglasi vrhunsko dognane poetičnosti improvizacijske celote, ki široko odpira obzorja svobodnega duha in umetniške kontemplacije. Bolj prepričljiv zaključek bi si bilo težko predstavljati.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
