Ko pleza Janja Garnbret, je vse skupaj videti tako zelo enostavno. Večkrat se zdi, da po steni pleše in ne pleza. In bolj spolzek kot je teren, bolj suverena je. Na svetovnem prvenstvu v Seulu ji je (spet) uspelo vse, kar si je zadala. Po petkovi zmagi v težavnosti, kjer je bila v finalu edina, ki je "skočila" na vrh stene, je bila najboljša tudi na sobotni preizkušnji v balvanih. To je bil njen že deseti naslov svetovne prvakinje. "Neverjetno, do kakšne številke sem prišla, v kakšno osebo sem se razvila ter kaj vse sem izkusila v tem času," je bila presrečna. Zlati medalji iz Seula pa je na svoji lestvici uvrstila najvišje med vsemi naslovi.
"Kaj je zdaj, a je ali ni?"
Po petkovi zmagi, kjer je na odru stala skupaj z reprezentančno kolegico Roso Rekar, je priznala, da je bila prazna. Iztrošena. Na roko ji ni šla niti sobotna postavitev balvanskih problemov. "Že na ogledu sem videla, da niso najtežji. Na srečo se je izšlo tako, kot se je." Ko je prišla do zadnjega balvana, je bilo jasno: če ga prepleza, bo zlata medalja njena. "Po glasovih publike, navijanju, ploskanju čutiš, kaj se dogaja, tudi če zadaj nič ne vidiš. Osredotočena sem bila nase, rekla sem si: plezaj po najboljših močeh," je opisala trenutke, v katerih so bili očitno bolj na trnih navijači kot ona. "Ko sem preplezala zadnji balvan, sem najprej pogledala svojo ekipo, ki je močno ploskala. Glede na njihovo obnašanje sem posumila … Kaj je zdaj, a je ali ni? Potem sem pogledala rezultate na ekranu, pa vseeno nisem bila povsem prepričana."
"Zdi se mi, da vsi samo čakajo, kdaj mi bo spodrsnilo, kdaj bom podlegla pritisku"
Za njo je zdaj že druga zaporedna sezona, ki jo je opravila z odliko - s samimi zlatimi kolajnami na vseh tekmovanjih, na katerih je nastopila. Pa naj bo to svetovno prvenstvo, olimpijske igre ali tekme za svetovni pokal. "Težko je to sploh opisati. Res noro. Zdi se mi, da vsi samo čakajo, kdaj mi bo spodrsnilo, kdaj bom podlegla pritisku. To je breme, ki ga nosim s sabo, nahrbtnik, ki ga ne morem odložiti." Sobotni balvanski naslov je bil zanjo že četrti v tej disciplini - osvojila ga je prav tolikokrat, kolikor je tudi nastopila. Čeprav ne skriva, da jo balvani jezijo in da ji je bolj pri srcu težavnost, se od te discipline ne more ločiti. In še dobro, da se ne more! "Jezijo me predvsem takrat, kadar so prelahki. Nekako tako je bilo tudi v Seulu. Je kar stres, ko se na koncu vse odloči v 'flashih', v prvih poskusih. Potem samo upaš, da bo še kakšen težji balvan, kjer lahko pokažeš, za kaj si treniral. Zato imam raje težavnost - letos so bile vse smeri res težke. V Innsbrucku sem sicer rekla, da ne bom več tekmovala v balvanih, a to je bilo v afektu. Seveda bom še tekmovala," umirja žogico.
Pustite se presenetiti
Po še eni izjemni sezoni si zdaj do konca leta želi čim več plezanja v skali. Tega je bilo letos, ko sta s trenerjem Romanom Krajnikom tekme izbirala precej selektivno, že tako več kot v prejšnjih sezonah. "Odvisno bo od vremena. Rada bi šla v Francijo, v Švico, v Italijo. Ogromno projektov imam, se še nisem odločila, katerega bom začela prvega. Vem pa, da bom čim manj v umetni steni in več v naravi. Tudi glava se mora spočiti po mesecih treningov za svetovno prvenstvo."
Ob vseh uspehih, s katerimi 26-letnica navijače razvaja že od svojega 16. leta, ko je prvič slavila na tekmi za svetovni pokal in okoli vratu prejela prvo zlato kolajno za naslov svetovne prvakinje, s trenerjem še nista naredila podrobnih načrtov za prihodnjo sezono. "Nekaj skritih planov je še odprtih, ampak o tem še ne morem govoriti. Lahko se zgodi, da bo sezona popolnoma podobna letošnji. Lahko pa si bo zadala, da zmaga na vseh tekmah v težavnosti. Morda sploh ne bo tekmovala in bo celo leto plezala v skali. Počakajmo še kakšen teden ali dva in vse bo jasno," je prihodnost opisal Roman Krajnik. On bo že vedel. Če kdo, potem on. V svetu športa bi namreč težko našli trenerja, ki zna iz svoje varovanke iztisniti več.
