Po desetih letih vztrajnega dela in grajenja zgodbe Ajda Hrastnik vstopa v novo obdobje. Fizkulturnica, prvi športnorehabilitacijski center na Koroškem, se je preselil v večje prostore v Slovenj Gradcu, kjer šestčlanski strokovni tim skrbi tako za širšo populacijo kot za vrhunske športnike. Od rekreativcev do profesionalcev. Vizija centra ostaja jasna: celostna obravnava, povezovanje strok in znanje, ki ljudem pomaga dolgoročno skrbeti za svoje telo.
Nedavno ste se preselili v nove, večje prostore. Ostajate v Slovenj Gradcu, a na novem naslovu, Pod Gradom 4.
"Ves čas sem imela idejo o centru, ki bo združeval različne panoge – fizioterapijo, kineziologijo, zdravnika, psihoterapijo, športnega psihologa ... Ti prostori nam omogočajo ravno to, imamo štiri velike, svetle ambulante in telovadnico. Imamo odprte in proste roke, da idejo športnorehabilitacijskega centra izvedemo. Imeli bomo tudi delavnice, izobraževanja, kako skrbeti za svoje telo. Glavni cilj je predati ljudem znanje, kako lahko že sami poskrbijo zase, ne samo s klasično fizioterapijo ali pa z vajami, ampak tudi s prehrano, splošnim gibanjem, s stvarmi, ki jih lahko vsak vključi v svoj vsakdan in si s tem izboljša kakovost življenja."
Je to prvi športnorehabilitacijski center na Koroškem?
"Mislim, da ja. Sicer se odpirajo podobni, ampak naš res vključuje vse, vključno z zdravnikom. Imamo celostno podporo."
Ko pogledate proti svojim začetkom … Kako se je Fizkulturnica od tedaj spremenila?
"Začela sem s prenosno leseno zložljivo mizo (smeh, op. p.). Zdaj sem prišla do točke, ko si lahko rečem, da sem uresničila svoje sanje. Po desetih letih mi je z jasno vizijo uspelo."
Poleg štirih ambulant imate tudi telovadnico. Zakaj je tak prostor pomemben?
"Pri nas bi radi fizioterapijo dopolnili s kineziologom. Za vadbe in vaje, usmerjene v poškodbo, ali pa v celostno izboljšanje fizičnega stanja. Telovadnica bo delno uporabljena za individualne vaje, delno pa za skupinske vadbe v manjših skupinah. Želim namreč ohraniti osebni stik, da vsakega vidim. Zdi se mi pomembno, da delamo res kvalitetno in pravilno."
Tudi kadrovsko ste precej okrepljeni.
"V tem trenutku nas je šest, poleg mene še trije fizioterapevti, od tega je en pripravnik, kineziologinja in športna trenerka, ki pomaga v administraciji. Upam, da bomo lahko v prihodnje imeli administratorja, ki bo pokrival samo administracijo. V naslednjem mesecu, dveh bo enkrat na mesec prisoten še zdravnik. Počasi se širimo, radi bi imeli čim bolj multidisciplinarni tim."
Kdo vas najpogosteje poišče in s kakšnimi težavami prihajajo ljudje?
"Velika večina še vedno prihaja zaradi bolečin v hrbtu, ali je to vrat ali ledveni del. Potem so kakšne poškodbe, recimo po operativnih posegih ramen, kolen, pa tudi kakšne obrabe kolen, obrabe kolkov, bolečine tam. Nekaj imamo ljudi, ki imajo živčno-mišične ali pa živčne bolezni, težave z ravnotežjem."
Pa pridejo pravočasno ali (pre)pozno, ko so težave že hude?
"Z leti se ljudje vedno bolj zavedajo, da je dobro priti prej, ali pa da vsaj pokličejo. To se mi zdi zelo pomembno, da so se začeli zavedati, da prej ko pridejo, boljše je. Še vedno pa prihajajo ljudje s težavami, ki trajajo že dlje časa, tudi leto ali več. In nato vprašajo, ali bo ena terapija dovolj. Ampak večina pride prej, kot bi to storili v preteklosti. Gre na bolje."
Sodelujete tudi z vrhunskimi športniki, z Ilko Štuhec na primer, pa rokometaši, kolesarji … Kje so ključne razlike med delom z vrhunskimi športniki in z običajnimi ljudmi?
"Vsako telo potrebuje enak čas za rehabilitacijo in to je včasih športniku težko razumeti. Res pa je, da nas imajo vrhunski športniki prej in bolj pogosto na razpolago. Če grem s športnikom na teren, pomeni, da sem tam 24 ur na dan. Z eno težavo se lahko ukvarjava dve uri, narediva pavzo in potem še kaj. Čas, ki ga namenimo, je daljši in je zaradi tega mogoče kakšna stvar hitreje odpravljena. Ampak v osnovi se telo celi enako hitro."
Gotovo so velike razlike tudi med športi samimi …
"Vsak šport ima svoje specifike in kot fizioterapevt, ko se priključuješ športu, jih moraš poznati. Pri rokometaših je že znotraj igralnega položaja specifika. Drugače je pri krožnem napadalcu ali pri krilnem igralcu, pri njunih najpogostejših poškodbah. Super je, da to razumeš, ker ti je veliko lažje delati obravnavo in ti je jasno, zakaj neke težave nastanejo. Pri fizioterapevtu je pomembno, da zna opazovati in da zna razmišljati. Da ni samo: okej, imamo poškodbo rame, to pozdravimo in bo. Velikokrat ni fora v tem, ampak v celotnem sistemu, kako deluje, da se neka stvar sploh začne oglašati. Drugače je, ko govorimo o nenadni poškodbi, to je nekaj drugega. Ko pa se pojavijo bolečine, ki se začnejo zaradi ponavljajočih gibov ali ponavljajočih stvari, je v vsakem primeru dobro razumeti cel organizem, celo telo, da lahko rešuješ eno zadevo."
Je prisotnost fizioterapevta ob vrhunskem športniku nujna?
"Je. Sodelujemo tudi s Tonijem Mulcem in spomnim se, ko je enkrat rekel: a veš, zdaj pa ne morem več brez tebe. Pa ne brez mene konkretno, ampak brez terapevta. Telo se navadi na obravnavo, na dodatno sproščanje, pomoč pri regeneraciji. Pa ne le pri športnikih. Tudi ko sedimo v pisarnah, nas prej ali slej začne nekaj boleti. Ali pa ko začnemo kaj delati, čutimo hrbet, ramena, vrat, a se potem telo nekako navadi. Ko je preveč, pa spet čutimo. Zato bi morali rešitev iskati na začetku. In enako je pri športnikih – telo lahko dolgo časa nekaj akumulira, potem pa, ko ima preveč, potrebuje pomoč in je treba to vzdrževati."
Omenila sva Ilko Štuhec. Spremljali jo boste na olimpijskih igrah. Velik izziv, prav gotovo.
"To so bile ene izmed mojih sanj. Ko sem bila mlada, sem si rekla, da si želim imeti svoj center in da želim iti na olimpijske igre. Potem pa lahko rečem, da mi je uspelo, da lahko pošljem mlajše v boj. Malo za šalo, malo zares, ampak olimpijske igre so bile res moje velike sanje."
Smo v zimskem času, ko je veliko poškodb smučarjev, ne le rekreativnih, tudi vrhunskih. Že če pogledamo slovensko reprezentanco … Strgana križna vez večkrat slišimo. Kako težka poškodba je to?
"Zelo težka, prav tako je težka tudi rehabilitacija. Ena stvar je vse skupaj zašiti, šele potem se začne delo. Ko se operativno reši, se izgubi del mišične mase. Pa ne samo to, ko si stvar zašil, si nadomestil obstoječo križno vez s strukturo, ki ni vez. To je struktura, ki ni navajena enakih senzoričnih dražljajev in se mora v bistvu cela struktura preoblikovati zato, da sploh javlja signale možganom, kaj se dogaja s telesom. Za obremenitve, za smer gibanja in tako naprej. Tu zadaj je še en ogromen del pod mišičnim nivojem. Če rečemo, da ti mišico natreniraš, da je enako močna, je še vedno prisoten velik senzorični primanjkljaj, ki ga ima športnik zaradi take poškodbe. In ta senzorni del je sploh pri smučanju ključnega pomena. Recimo, imaš smučarja po operaciji sprednje križne vezi, ki je rehabilitiran, spet začne smučati, krasno se pelje, ko je normalna svetloba, ko vidi. Ko je pa slaba svetloba, ko ga kaj preseneti, je problem, ker prej nadomešča tudi ta senzorični primanjkljaj iz nog z očmi. In ko ne vidi dobro, bi se moral zanesti na signal iz nog, tega pa ni ali pa ni enak. Tako da je to zelo kompleksna poškodba."
Kaj najbolj vpliva na hitrost rehabilitacije?
"Da veš, kakšne so specifike nekoga, ki je prišel s poškodbo k tebi. Da se ne usmerjaš samo na tisto poškodbo, ampak gledaš celostno, da poskušaš zajeti celo telo in da sodelujejo različni strokovnjaki. To je ključnega pomena. Da imaš fizioterapevta, ki začne akutno gledati tisto stvar, ki je bila poškodovana, pa da že vključuješ kineziologa, ki v bistvu celo telo pripravlja z neko predvadbo ali vadbo na to, da se bo tam začelo nekaj dogajati. Pa da se ohranja mišična masa preostalega dela telesa. In da je vse res individualno usmerjeno, da vidiš posameznika in da mu lahko prilagajaš vaje in obravnavo. Tudi pomoč aparatur. Kombinacija vsega tega je ključna."
Je vrhunski šport danes vse bolj nevaren? Smo šli predaleč?
"Noro je. Vedno bolj tekmovalno, našponano, vedno hitreje, močneje, da je bolj atraktivno. Upam, da se ne bo narobe slišalo, ampak jaz mislim, da šport že zdavnaj ni več zdrav."
Tudi rekreativni športniki so že kar na visokem nivoju. Kdaj poiskati pomoč fizioterapevta? Kje je ta meja?
"Rekreativni športniki, tisti, ki so res zagrizeni, so skoraj hujši kot profesionalni športniki. Ker imajo obremenitve treninga večje kot pa profesionalni športniki."
V kakšnem smislu?
"Večina rekreativnih športnikov je še v službi, kar pomeni, da veliko manj počivajo, imajo veliko manj časa za fokus na prehrano in tako naprej. Trenirajo pa več po količini kot profesionalni športniki, velikokrat je tako. In taki v resnici potrebujejo podporo fizioterapevta. A navadno pridejo kasneje ali ko so stvari že kar kronične in problematične."
Koliko so za kakovostno delo danes nujna stalna izobraževanja in spremljanje novih pristopov? Ker je verjetno tudi pri vašem poklicu prisoten stalen napredek …
"Ko si se odločil za poklic v zdravstvu, ne smeš obstati. Pri nas že zakonodaja zapoveduje, koliko se moramo izobraževati. Redno hodimo na izobraževanja, če ne gremo vsi na ista, potem znotraj tima naredimo predajo znanja. Enkrat na mesec imamo tudi interna izobraževanja, kjer poskušam razložiti ali pa predati to, kar sem v desetih letih naštudirala ali pa pridobila z izkušnjami, zato da poskušamo mlajšim, ki prihajajo v kader, predati način razmišljanja. Saj znanje imajo, gre za to, kako potem to znanje celostno uporabiti."
Med mladimi je dovolj zanimanja?
"Jaz sem najstarejša (smeh). Saj že po vedno več fakultetah vidimo, koliko je zanimanja. Je pa res, da potem nekateri napačno mislijo, da ko bodo naredili šolo, bodo zasebniki in bo to kar šlo. Ni tako lahko. Predvsem zato, ker potrebuješ izkušnje. Znanje imaš, nimaš pa občutka v prstih, v rokah, kako kakšno stvar rešiti. Najmanj od vsega je, pa nočem, da se sliši slabo, kupiti napravo in tisto napravo priklopiti. A pravi rezultat ni samo v napravi, ampak v tem, kar znaš narediti z rokami. In tu se potem marsikdaj ustavi. V bistvu smo fizični delavci in prav je tako. Naše stranke so navdušene ravno nad tem, da delamo z rokami. Ker dotik je prvinska zadeva, ki je drugačna, kot pa če se samo priklopiš na napravo."
Umetna inteligenca torej ne more prevzeti vašega dela?
"Mislim, da ne. Sicer nam kdo razloži, da mu je vaje že ChatGPT pokazal. Vaje že lahko predlaga, ne more pa pogledati, ali si jih prav naredil. Jaz še vedno vztrajam, da roke so le roke."
Pred pogovorom ste omenili, da vsi v vašem timu delate na podoben način. Zakaj je to pomembno?
"To je pogoj, da sploh lahko rečeš, da imaš center in več zaposlenih. Zato imamo tudi interna izobraževanja. Lahko uporabljaš različne tehnike in različne prijeme, rezultat na koncu pa mora biti enak. Vsakogar, ki pride k nam prvič, testiramo. Če prideš z bolečino v rami, nas zanima, katera struktura v rami je poškodovana. Od tam naprej imamo logiko razmišljanja enako. Katere prijeme boš uporabil, ali boš danes šel na laser, jutri na udarne valove, ali boš z rokami naredil razgibavanje, to lahko vsak individualno prilagodi. Glavno je to, da razumeš, katera struktura je problematična, da jo najdeš in jo potem pravilno obravnavaš."
Pa še čisto za konec: kaj narediti po vadbi, smučanju na primer, da bo naslednje jutro lažje vstati?
"Idealno za to, da nimaš 'muskelfibra' oziroma da ga zmanjšaš, je, da poskusiš ohraniti telo še nekaj časa aktivno. Da greš po smučanju na sprehod, da se usedeš na sobno kolo in podobno. Morebiti tudi topla kopel, da ohraniš prekrvavitev, po njej pa nežno raztezanje. Ogromno ljudi prakticira nežno jogo. Jaz prisegam na to, da se vaje delajo do občutka nelagodja, ko še lahko normalno dihaš, da položaj dalj časa zadržiš in to potem ponoviš. Sklop treh, štirih vaj je več kot dovolj."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
