Vsi imamo radi počitnice. Kaj pa obratno - koliko otrok je te dni neučakano in radostno ugotovilo, da bo naslednji teden spet treba v šolo?
Oh, teh je veliko! Šola ni samo pouk in učenje. Še druženje, prijatelji, zanimive stvari, šport ter za najstnike metuljčki v trebuhu. Pa tudi urnik, ki jim občasno omogoča skupinsko brskanje po telefonih - obred, ki jim je poznan in jih pomirja. Prvič sem bil prav presenečen, ko sem izvedel, da menda ni isto, če brskaš sam ali s kom ob sebi. Da ni zabavno vsega poslati, ampak da se kakšna delitev zgodi tudi s pomolitvijo mobilca pod nos - češ, poglej. Manjši delež pa se jih seveda veseli pouka. Navadno tisti, ki že vedo, kaj jih zanima, in tisti, ki jih je na določen predmet navezal sposoben učitelj. Ta, ki dela več kot le izobražuje - vzgaja. Kar nekaj učencem akademski uspeh na tekmovanjih in drugih srečanjih namreč prinese veliko zadovoljstva ter dviga občutek vrednosti ter samopodobo.
Kdo pa je bolj paničen - starši ali otroci?
Prvi, seveda. Niti ne prvošolčkov, bolj tistih z ocenami. Čeprav mnogi naredijo precej vzgojne škode že ob prehodu iz predšolskega obdobja v šolo, sami ali ob pomoči starih staršev. "Veš, Nik, zdaj se boš moral nehati igrati in se začeti učiti, saj boš že šolar. Ti, Hanna, pa boš tudi pospravila Frozen punčke, skupaj z Elzo!"
Ne pomislijo, da je osnovni kanal za učenje igra, preizkušanje novih možnosti, uporaba domišljije. Strašijo pa jih, ker je strah njih.
Posledice dejanj mora otrok doživljati od malega, kako naj sicer ve, da je nekaj narobe?
Odrasli strašijo otroke, ker je strah njih.
Otroci so torej v redu, problem so starši in z lažnimi vrednotami okužena stroka
