Bonaire je zagotovo nizozemska občina, do katere boste potovali najdlje. Ta otok, velik kot Pag, od matične države loči več kot polovica Evrope in Atlantski ocean, najbližje kopno pa je približno osemdeset kilometrov oddaljena obala Venezuele. Turkizno karibsko morje pod gladino skriva številne razbitine in skrivnosti, ki privabljajo radovedneže, zgodbo pa pripovedujejo ostanki starih solin, hiš, v katerih so živeli sužnji, in glavno mesto Kralendijk, živahno in pisano kot iz pobarvanke.
Prvi Evropejci, ki so prispeli na Bonaire, so bili Španci pod vodstvom Alonsa de Ojede, ki so se na otok izkrcali leta 1499. Zaradi malo naravnih virov so ga označili za isla inutil – ničvreden otok, dokončno so ga leta 1636 osvojili Nizozemci. Bonaire je bil najprej pod upravo Dutch West India Company, leta 1814 je postal del nizozemskih karibskih kolonij oziroma kasneje Nizozemskih Antilov, z njihovim razpadom leta 2010 pa je v reformi nizozemske upravne strukture dobil status posebne občine, piše hrvaški portal PunKufer.
Pred prihodom Špancev so Bonaire naseljevali staroselci Arawak. Španci so poselili dolino na severu otoka, kjer so leta 1527 ustanovili Rincon, ki je bil dolgo časa edina vas na otoku. Ko so Nizozemci začeli pridobivati sol, so v solinah najprej zasužnjili domorodce, ko so zaradi težkega dela in bolezni skoraj izumrli, pa so jih nadomestili s sužnji iz Afrike. Svobodnim ljudem je bilo dolgo časa prepovedano preseliti se na Bonaire, a po letu 1792, ko je otok prešel pod nadzor nizozemske vlade, je nadzor oslabel, tako da je v začetku 19. stoletja začelo nastajati mesto.
Rincon je bil do leta 1850 največje naselje na Bonairu, a sčasoma se je razvilo še pet vasi: Antriol, Nikiboko, North Saliña, Playa in Tera Cora, ki so danes v okrožju Kralendijk. Mesto je začelo nastajati, ko je v 19. stoletju okoli obrambne trdnjave Oranje, v naravnem pristanišču, ki ga varuje otoček Klein-Bonaire, na plaži, ki se zaključuje s steno koralnega grebena, začelo rasti naselje, po katerem je mesto dobilo ime. Čeprav je uradno ime mesta Kralendijk od leta 1835, ga prebivalci Bonaira še vedno pogosteje imenujejo Playa.
Danes je Kralendijk vznemirljivo in živahno karibsko mesto – z evropskim pridihom. Na vsakem koraku vas spremlja eksplozija barv, vonjav in zvokov, nastalih v divjem trčenju kultur, ki so ustvarile intenzivno sobivanje in poseben svet, tu na tem koščku zemlje daleč od vsega. Na Bonairu sta uradna jezika nizozemščina in papiamento, kreolski jezik, ki se govori tudi v Curaçau in na Arubi. Tudi hrana je nenavadna kombinacija nizozemske in karibske. Nacionalna jed je kozji paprikaš, bogata kultura otoka pa je na krožniku ujeta v ribjih in mesnih pitah, ki jih vegetarijanskih različicah polnijo z gavdo.
Glavni trg, Plaza Wilhelmina, s svojo senco privablja tako domačine kot turiste, živobarvna pročelja mesta pa pripovedujejo o zgodovini mesta: družinske palače, protestantska cerkev in kubanska restavracija v stavbi, v kateri je bila prva šola na Bonairu.
Kaya Grandi je glavna ulica, kjer najdete vse od muzejev o zgodovini Bonaira do številnih restavracij, slaščičarn, kavarn, potapljaških trgovin in butikov. Tu so tudi banka, pošta, lekarna in turistični urad, klepetajoča reka ljudi in dobro vzdušje pa polnijo ulico podnevi in ponoči, še piše PunKufer.
Bonaire je eden od štirih krajev, kjer se razmnožujejo flamingi, zaradi česar je ptica nacionalni simbol.
