Včasih se otroku zazdi, da ga bodo starši nehali imeti radi - če bo preveč razigran ali bo pokazal svoje neprijetne občutke, je zapisano na hrbtni strani slikanice Aleksandre Kocmut z naslovom Rada te imam, ko skačeš, se smejiš, klepečeš in prdiš, ki je z ilustracijami Maje Koder letos izšla pri Založbi Chiara. Sporoča, da ljubezen staršev ni odvisna od otrokovega razpoloženja ali vedenja, in spodbuja k izražanju čustev. Prijazno nagovarja zlasti otroke, ki doživljajo stisko ali nasilje. Vsaka oblika nasilja ima namreč svoje korenine, nam je v pogovoru o knjigi v kavarni Eleonora pri Koroški osrednji knjižnici na Ravnah pripovedovala avtorica.
Otroci, vpeti v vrstniško nasilje kot nadlegovalci ali kdaj le kot opazovalci, s svojim vedenjem nekaj sporočajo, poudarja Aleksandra Kocmut, pisateljica, pesnica, prevajalka, lektorica. "Tega otroci ne počnejo zato, ker bi se imeli fajn ali bi hoteli biti frajerji. Na površini se mogoče otrok zdi kot 'buli', ampak vprašati se moramo, kaj je pod površjem," spodbuja k preizpraševanju vzrokov. Teh otrok nismo naučili konstruktivnega izražanja, opredeli problem: "Prepričana sem, da nekdo, ki je v šoli do drugih otrok posmehljiv, fizično nasilen, doma nima varnega prostora, kjer bi svoja čustva lahko varno izrazil, predelal in mu jih ne bi bilo treba v šoli. Nad vrstniki se znašati pomeni izražati svoje frustracije, vse pa se vračajo k čustvom, ki niso dobro regulirana. Kot nekdo, ki se ukvarja tudi z nasilnimi odnosi oziroma žrtvami nasilnih odnosov, sem bila velikokrat v situaciji, ko so me zlasti ženske spraševale, kaj storiti, ko otroka po eni strani starš zatira in se mora vesti po določenih pravilih, ne sme kazati čustev, mora kimati, se prilagajati, na drugi strani pa je, običajno, ko pride k mami, sploh če govorimo o ločenih starših, vznemirjen, razburjen, prestrašen, frustriran. Taki otroci pri mami, kjer se počutijo dovolj varne, vse to izrazijo, kar je seveda zanjo zelo naporno, saj tega ne izrazijo z besedami, ampak z ravnanji, ki so za vse boleča."
O nevarni jezi in napakah, iz katerih se učimo
Rešitev je, poudarja Aleksandra Kocmut, da otroku omogočiš varen prostor in mu daš vedeti, da so vsa čustva dovoljena, niso pa dovoljena vsa obnašanja. Torej, na eni strani si lahko jezen, zamerljiv, tudi zavisten, a način, kako to narediš, je pomemben, ne moreš zato tepsti, zmerjati, kričati, to sicer lahko izraziš fizično na razne načine, a ne stresati na kogarkoli. Opaža, da nas niso naučili komuniciranja o čustvih, da, če si jezen, to poveš, temveč z jezo večkrat sprožimo prepir. Problem v družbi je, da se tudi med odraslimi ne počutiš dovolj varno, da bi negativna čustva izrekel, saj se vzbuja sram, občutek krivde. Kdaj se koga, ki izrazi, da je žalosten, okarakterizira za "jokico", kar je poniževalno in nesočutno. Seveda se mora tudi starš naučiti, kako se izrazi čustvo na način, ki ne vključuje krivde drugega, šele nato lahko to predamo otroku.
"Pogovor o čustvih nikakor ni zapravljanje časa"
Slikanica služi pomoči: ko sem žalosten, jezen ali mi je hudo, te bom kot mama ali tudi kot oče poslušal(a). Ko sem jezen, lahko povem mami ali očetu ali še komu, jezo lahko izskačem, izpuham, iztresem, odnesem na sprehod v breg. Včasih nas je pri tem strah, a tudi strah nam pove, kaj je za nas dobro - preberemo v slikanici. Jeze se večina ljudi boji, ker je povezana z nasiljem; predpostavlja se namreč, da je, če je nekdo jezen, drugi v nevarnosti. Toda jeza je lahko tudi zaščita sebe, ne pomeni kar avtomatičnega napada na drugega. "Vsak lahko naredi napako in iz napak se učimo, hkrati pa je treba vedeti, da bo otrok, če bo za napako vsakič okaran brez ustrezne nadaljnje komunikacije, prepričan, da je delati napake nevarno," meni Aleksandra Kocmut.
Več poslušanja, manj govorjenja
"Kar je primanjkljaj v naši družbi, je poslušanje. Vsi bi samo govorili, malokdo pa posluša. V resnici pa je v takih primerih najboljše samo poslušati in reči, slišim te, razumem. Tako se naučimo tudi prevzemati odgovornost zase. Mi izbiramo, ali se bomo pustili spraviti ob živce ali bomo izbrali drugačen odziv in podporo, ki nam bo pri tem pomagala." Ko govorimo, da so otroci problematični, moramo najprej ugotoviti, da so takšni, kakršni smo mi, odrasli, da nas odsevajo, zato dajmo tudi o tem komunicirati, predlaga avtorica. Pogovor o čustvih nikakor ni zapravljanje časa, poudarja.
Nasploh velja, da šibkejši v povezavi s slabo samopodobo prevečkrat prevzemajo krivdo ali odgovornost, na drugi strani pa narcisi, s katerimi se Aleksandra Kocmut, ki je tudi terapevtska svetovalka, veliko ukvarja, prelagajo krivdo in so tudi občutljivi za kritiko. Če me nekdo žali, imam več možnih odzivov, ne le enega, dodaja. Tudi sama je morala spoznati možnost svobodne izbire in drugačnega ravnanja, se tega naučiti. "Napačno je tudi prepričanje, da te bodo imeli radi, če v vsem ustrežeš, da je ubogljivost cena sprejemanja in odobravanja in da svet deluje na ugajanje, medtem ko smo nesrečni," pravi.
Knjiga je namenjena odraslim in otrokom, primerna je zlasti za ločene starše, za družine, v katerih je močno razhajanje med načini vzgoje, ki je mogoče na eni strani preveč avtoritativna, na drugi pa preveč popustljiva. "Pogovoriti se o težavah in jih reševati je nujno za zdrav razvoj. Le tako lahko računamo na otroke, ki bodo znali prevzemati odgovornost zase, ne bodo pa dovolili, da se nanje prelaga, kar ni njihova odgovornost. To potrebujemo danes," sklene pisateljica z Raven na Koroškem.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
